KAKO USTAVITI DEMILITARIZACIJO IN DEMORALIZACIJO SLOVENSKE VOJSKE

Na družbenih omrježjih se zastavlja vprašanje, kako povrniti bojni duh Slovenske vojske in kako ustaviti demiliratizacijo Slovenije. Osnovni problem demilitarizacije je, da ne obstaja militarizacija. Ne moreš nekaj zmanjšati če sploh ne obstaja. Politika je od osamosvojitve nenehno krčila proračun za Slovensko vojsko, ker je osnovni razlog za to kar sedaj imenujemo demilitarizacija. V vseh resnih državah preigravajo resne scenarije, ki so verjetni in predstavljajo grožnjo Sloveniji.

Starejši pripadniki vojske povedo, da so v Teritorialni obrambi preigravali različne grožnje za takratno državo. Na vseh vajah je to bilo glavno vodili in cilj vaje. NATO vaje so načrtovane in izvedene na podlagi scenarijev, ki so možni in realni. Vsebina vaje se giblje od klasičnega napada do kibernetske vojne in na koncu koncev tudi hibridne vojne. Pojem hibridne vojne je lepo obdelal general Škerbinc. Njegov članek je v Sloveniji prebralo manjše število strokovnjakov in tako imenovane notranje javnosti. Naši sosedje pa ta članek objavljajo in ga proučujejo na svojih vojških šolah (članek lahko pogledate tukaj).

V Sloveniji se z načrtovanjem in organiziranjem vaj z realnim scenariji ukvarjajo samo na ministrstvu za obrambo in v Slovenski vojski in to samo bežno in v duhu nekdanjih vaj »Nič nas ne sme presenetiti«. Predsednik vlade, vrhovni poveljnik in vsi ostali ministri niso nikoli sodelovali na resni vaji, ki predstavlja hibridno bojevanje. Nenehno se nekaj usklajuje in izvaja intelektualna onanija okoli varnostnega sistema, obrambnega sistema in vloge posameznih organov v teh zadevah. Enostavno je potrebno izdelati scenarij, da je na meji 300.000 tisoč beguncev, da smo napadeni s strani skupin teroristov, da je Rusija napadla članice NATO, ki mejijo z Rusijo, da hackeriji napadajo informacijske sisteme države in glavne banke, kar zelo moti delovanje finančni sistem države. Takrat se mora vedeti  WHO IS WHO IN THE ZOO.  Vsaki vojski nek organ mora potrditi načrt delovanja. Kdo je to v Sloveniji ni jasno. Ali je to predsednik vlade, ali je to predsednik države, ali je to minister, ni jasno njim, kaj šele vojski.

V Sloveniji prevladuje mnenje, da je zadeva obrambe v pristojnosti ministra za obrambo, kar je napačno. V pogojih hibridne vojne je to v pristojnosti vseh orgnov te države. Nekoč smo imeli sistem, kjer so vsi organi morali imeti načrte za obrambo, kar se je 1991 pokazalo kot odločilno za uspeh osamosvojitvene vojne. Takrat se je že vodila hibridna vojna, in smo ji bili kos, na vseh področjih, od informacijske vojne, maskiranja, diplomatskega delovanja, iskanju zaveznikov, civilne obrambe in tako naprej. Prav to sedaj manjka v Sloveniji.

Mnenja, da se s spremembo Zakona o obrambi in Zakona o vojski lahko uredi stanje v vojski so zmotna in škodljiva. Ko smo vstopili v NATO so politiki povedali vojski, sedaj smo noter, sedaj vi skrbite za to področje, kar je napačno. Država je v NATO, in ne vojska.

Slovenijo ni potrebno militarizirati ampak je potrebno skozi preigravanje scenarijev hibridne voje priti do jasnih rešitev, ki so potem razdeljene in dodeljene določenim organom države, da jih načrtujejo, oblikujejo in izvajajo. Seveda je potrebno za  izvajanje nalog potrebno določiti finančna sredstva. No v tem je glavna napaka vojaških voditeljev, ki so dobili naloge, sredstva za izvedbo pa ne. Vojaški voditelji so bili tiho, ker so čuvali svoje stolček in nekakšno integriteto, tudi po ceno slabših sredstev za vojsko, tudi za ceno slabše zaščite, in vedno z izgovorom, da je to dobro za našo industrijo. Kupovali smo vojaške bolnice, ki so imele več civilnih vsebin, kot vojaških, samo ker je to bilo potrebno eni od bolnišnic v Sloveniji.  Uničili smo veliko sredstev, ki so ostala od JLA in od TO, češ, da je zastarelo in neuporabno, drugega pa nismo imeli. V Sloveniji smo imeli opremo za vsah 50.000 ljudi, ne samo puške temveč  vso opremo, ker je TO imela okoli 70.000 odlično opremljenih pripadnikov.

Oprema, orožje in vozila je najlažje rešljiv problem. Enostavno kupiš in imaš. Problem je v tem, da samo najmanj naredili na področju graditve kohezije vojske in ustvarjanju bojnega duha vojske. Minsitrica in vojaški voditelji nenehno govorijo o domoljublju. Domoljublje naj gojijo v  veteranskih in vseh drugih združenjih.  Glavna napaka profesionalne vojske je povdarjanje domoljublja. Zaradi domoljublja so vojaški voditelji lagali o stanju Slovenske vojske, zaradi domoljublja so vojaški voditelji menjali svoja strokovna stališča in je politik kupovala zastarele sisteme, zaradi domoljublje so vojaške vodje zmanjševali zahteve do podrejenih in zaradi domoljublja so vojaški voditelji uničevali enote v katerih je kohezija in bojni duh bil v takem stanju, da so se bali teh enot in posameznikov. Idealen primer je častnik, ki je s svojo enoto spravil svojo enoto skozi CREVAL ocenjevanje in za to dobil odlično oceno. Takoj je postal nevaren za vse pisrniške molje, ker se je začel uspostavljati sistem napredovanja in postavljanja ljudi, ki so kompetentni, ki imajo določene šole, ki so bili na misijah in ki po svojih človeških značilnosti odgovarjajo kulturi in etosu vojske.Ta častnik ni bil brez napak, včasih je šel čez mejo, včasih je njegov ego škodoval delovanju, ampak mu moramo priznati, da je uspešno vodil svojo enoto. Vojska bi morala poslušati njegova predavanja, kako je to naredil in se na njegovih izkušnjah učiti, ampak ne, poslali so ga v tujino, ker ga niso znali obvladovati.

Vojaške vodje ( tu ne štejemo Gedera, Pograjca, Anželja, Medjo,....) morajo izdelati svoj predlog oblikovanja vojaške sile za potrebe odgovorov na grožnje. Pomembne so njihove vizije in strategije. Upanje ni metoda dela. Geder upa, da se bo na vpoklic rezervistov zglasilo 50 % vpoklicanih. Človek ne more verjeti. Ko so jasno artikulirali svoje načrte, vojaški vodje morajo do politike nastopati enotno in grobo. Če politika ne ne odobri načrte in rešitve vojske, potem vojaške vodje nastopijo v medijih in povedo svoje dvome in razkrijejo dvoličnost politike, ker vojski daje naloge, ne da jim  sredstva za izvedbo teh nalog. Časi golorokega juriša na bunkerje z eno bombo so minili. Nekdanji predsednik Turk je nenehno ponavljal mantro » z manj moramo narediti več«. To mantro so po njem uporabljali vsi predsedniki vlad in vrhovni poveljnik. Vojaški vodje morajo povedati tem politikom, da so to neumnosti.  Naj politiki odvzamjo seme in traktor kmetu, pa naj izvede spomladansko setev. Neumnost do neba.

Vojaški vodje imajo še en problem. Ustvariti vrednote, kohezijo in etos vojaške organizacije. Sedanje vodstvo tega ni sposobno. Častnik ima ime častnik, ker ima čast, kar pomeni da ne laže, da spoštuje svoje podrejene, da jim zagotovi sredstva za delo. Častnik gleda podrejene in nadrejene v oči. Častnik ima tenko »kožo« za probleme svojih podrejenih.  Problem opreme bo enostavno rešen, problem pripadnikov pa ostaja.

In kje začeti? Jutri zjutraj morajo častniki vseh ravni zbrati svoje pripadnike in se z njimi  odkrito pogovoriti o vsem, tudi o njihovih družinah. Jutri zjutraj na sestankih vseh ravni morajo častniki svojim nadrejenim povedati kako oni vidijo graditev kohezije in bojnega duha. Jutri zjutraj morajo častniki doseči dogovor o načinu njihovega komuniciranja. Jutri zjutraj morajo častniki na kolegiju načelnika jasno povedati Gederu, da ne dovolijo »pičkaranja« in udarjanja po mizi, ampak zahtevajo kulturno in strokovno izmenjavo mnenj, ki bo iznedrilo rešitve. Jutri zjutraj morajo častniki poveaati ministrici, da so ljubosumni, ker je nenehno pri gasilcih. Jutri zjutraj morajo častniki, ki so na šolanju povedati Jelušičevi, da je uničila vojsko. Jutri zjutraj morajo častniki nehati debatirati o odločitvah nadrejenih, in jih začeti izvajati. Jutri zjutraj morajo častniki povedati svojim sodelavcem ki so se ogrešili o pravila, da so spolni nadlegovalci, da so lopovi, da ne izvajajo svojih nalog. Jutri zjutraj morajo častniki povedati Pograjcu tisto, kar so napisali v anonimko. Jutri zjutraj morajo častniki en drugemu jasno priznati, kdo je javnosti podal informacijo o ocenjevanju. Jutri zjutraj morajo častniki pogledati okoli sebe in najti vodje, ki jih bodo vodile v bodočnosti. Jutri zjutraj morajo častniki priznati, da so se ukvarjali s politiko. Jutri zjutraj se morajo častniki nehati ukvarjati s politiko. Jutri zjutraj morajo častniki analizirati sami sebe, in ugotoviti a so taki, kot to zahtevajo od svojih podrejenih. Jutri zjutraj morajo častniki in podčastniki pregledati škornje vojakov. Jutri zjutraj mora načelnik povedati Ermenčevi, da ne zna angleščino, tako kot Koračin. Jutri zjutraj mora Geder poslati Ostermana iz GŠ na ministrstvo. Jutri zjutraj si morajo častniki razdeliti meter, da bodo vsi merili z istimi vatli. Jutri zjutraj morajo častniki Pahorju sporočiti, da njegov predlog, ki ga je predstavil v DZ ne bo dovolj za načrte vojske. Jutri zjutraj morajo častniki pregledati opremo, za katero so zadolženi. Jutri zjutraj morajo častniki nehati odpirati vrata vojakinjam. Jutri zjutraj morajo častniki izplačati vojakom vse kar jim pripada. Jutri zjutraj morajo častniki imeti sestanek z sindikatom in skupaj z njimi najti rešitve določenih problemov. Jutri zjutraj se morajo častniki začeti obnašati kot častniki. In na koncu koncev jutri zjutraj morajo častniki dati poljub svojim najdražjim in z nasemhom priti pred svoje vojake in jim povedati, da bo za njih naredil vse kot za svoje najdražje doma. Jutri zjutraj morajo častniki povedati svojim podrejenim da so bratje, a vemo kako se bratje obnašajo med seboj. Pomembno je vse to narediti jutri zjutraj, samo tako se bo stanje duha začelo spremenjati na boljše. Seznam kaj narediti jutri zjutraj, si častniki lahko sami dopolnjujejo.