BOJEVNIK PRIHAJA DOMOV, "VOJNA" BO!!!

Pred časom smo opisovali politiko nekdanjih ministrov in načelnikov generalštaba, da “neposlušne”, “nezaželene”, “radikalne”, “razmišljajoče”, v prihodnost usmerjene, inteligentne, vodene s cilji in prave vojake, po kateri so v tujino na različna mesta pošiljali odlične častnike, ki bi lahko izvlekli “voz iz blata”. Ministri so, kot recimo Grizold, pošiljali take častnike v šolo, res je tam tudi bil Pograjc, ampak on ne sodi v to skupino, on je nekompetenten, slab vojak in “pussy”, kot bi ga opisali vojaki v enotah.

Vsi potencilni načelniki so bili poslani v tujino, predvsem v Bruselj. Humar, Urbanč in Škerbinc opravljajo zelo pomembne naloge v Belgiji na sedežu NATO in v SHAPE, skupno pa jim je to, da so omenjani v različnih kombinacijah za mesto načelnika. Humar ni odgovarjal predvsem SDS in Krkoviču, ki si je vzel pravico, da odloča kdo je “pravi”, kdo je “izdal” Slovenijo in je predvsem ideološko ocenjeval možne načelnike, kot da je on vzorec, kakšen mora načelnik biti. Krkovič omenjenima ne sega do kolena, predvsem po stroki, čeprav mu moramo priznati določene voditeljske sposobnosti, predvsem vztrajnost.

V izbor načelnika se vedno vmešajo tudi ZVVS in ZSČ, ki jih vodita Lipič in Šteiner, ki mislita, kot Krkovič, da vedo kaj je potrebno in kaj je nujno narediti, ter kakšen človek mora biti na čelu generalštaba, kar je tudi rezultiralo z postavitvijo Ostermana in Gederja, ki so pripeljali Slovensko vojsko na najnižjo možno raven, da ne omenjamo Šteinerjeve vloge v tem propadnju Slovenske vojske, moralno in materialno.

Naslednji na listi za načelnika generalštaba je bil Urbanč, ki je zelo uspešno poveljeval 1.brigadom. Vojak od glave do pet, pravi bojevnik, inteligenten, strokoven, z empatijo, strog in predvsem “sprejemljiv” za levo in desno opcijo politike, vendar je zaradi mencanja Katičeve raje izbral “gastabajterstvo”, kot mesto načelnika, ker Katičeva ni želela izpolniti njegove strokovne in človeške zahteve. Lahko samo špekuliramo kaj je bil razlog za to, najverjetneje je bilo to, da se je v vrhu Slovenske vojske nabralo veliko Pograjcev, Medji, Petkov, Gederov in  Anželjev, ki so “zastrupili” vojaško okolje s svojim neznanjem, bahato držo, pomanjkanjem vizij in strategij, napačno in negativno kadrovsko selekcijo in svojimi zaščitniškim obnašanjem do kradljivcev, prevarantov in spolnimi nadlegovalci. Katičeva po naših informacijah ni želela umakniti te častnike, in rezultat imamo tukaj pred sabo. Katičeva je želela zamenjati Ostermana takoj ko je nastopila na dolžnost ministrice vendar ji tega niso dovolili v SD, ker je Osterman stari kader SDV (Službe Državne Varnosti) imel tam povezave, ki se je kasneje obrnil  na SDS in se celo včlanil v VSO, da bi zadovoljil SDS in tako “preživel”. Največjo vlogo za ostanek Ostermana na tej dolžnosti je imel Pahor, ki je vedno imel nek razlog za zaščito Ostermana, enkrat ni bil pravi čas, drugič so bile volitve za predsednika, tretjič ni odgovarjalo SDS, ki je vneto branilo Ostermana in tako naprej.

Pred zamenjavo Ostermana se je govorilo o možnosti, da bi načelnik postal Škerbinc, vendar je politika bila mnenja, da za to še ni čas, vendar imamo občutek, da se je politika “usrala” Škrbinčevega značaja in vojaške drže.

Škerbinc ta mesec uspešno zaključuje delo na najvišji funkciji v NATO HQ, ki jo je imel slovenski častnik, in se odpravlja v “zoo” Slovenske vojske, kjer ga bodo pričakali Geder, Pograjc, Anželj, Medja in Petek, ljudje ki so njegovo popolno nasprotje. Škerbinc je za razliko od omenjenih strokoven, kompetenten, je voditelj, ki ga ljudje sledijo, je vodja, ki ve kaj je vizija, strategija in lista bistvenih nalog. Škerbinc je to dokazal z vodenjem 10.motb, ki je prva večja enota SV, ki je bila ocenjevana po sistemu CREVAL in je na tem ocenjevanju dobila odlično oceno. Veliko pripadnikov vojske še vedno z zanosom govori o tem ocenjevanju, ko je SV pokazala sposobnost premika in delovanja na odaljeni lokaciji. Po informcijah iz SV je to ocenjevanje bilo vzorčni primer, kako mora biti oblikovana SV in kakšne vrednote so se gojile v tej enoti.

Na ministrstvu povedo, da je Škerbinc vodil največji kontigent SV v tujini, in to zelo uspešno kljub nekaterim spodrsljajem, ki jih je moč pripisati slabi koordinaciji in usmeritvam iz domovine. Škerbin postne v času načelnik Božiča nekakšen idejni vodj ustvarjanja polkov in “cepanja” določenih rodovskih enot, kar je tudi pripeljalo do slabši opremljenosti in usposobljenosti določenih rodovskih enot. Po pričevanju nekaterih častnikov se je tega zavedal, ampak ni mogel popraviti stanje, ker je poslan v tujino. Šteiner, Božič in Osterman so se bali Škerninca, ker je on ustavril enoto, etos in kohezijo, tisto o čem so oni lahko samo sanjali. Visoki častniki povedo, da  so se omenjeni načelniki na marsikateremu sestanku potili, ko je besedo prevzel Škerbinc.

No Škerbinc se vrača s “Svete Helene” in mu je potrebno najti mesto. Najbolj pogosto se omenja mesto poveljnika sil SV, kar je po mnenju velikega števila častnikov, dobra rešitev, vendar bi bila še boljša rešitev potavitev Škerbinca na mesto načelnika generalštaba. Škerbinc ima vse potrebne značilnoti za načelnika, je šolan, inteligenten, kompetenten, vojak, svoje voditeljske sposobnosti je večkrat dokazal in je izpolnil vse cilje nadrejenih, kot tudi svoje cilje.

Tudi Škerbinc je človek, in kot tak ima svoje napake, ki po mnenju častnikov ne bi ovirale njegovega dela načelnika. Je svojeglav, vendar to svojo “hibo” vedno usmerja v enoto in izpolnjevanje ciljev. Je zahteven do seb, svojih podrejenih in do nadrejenih, zahteven ampak pošten, vsaj tako pravijo častniki, ki so delali z njim. Osnovni problem ki ga vidijo pri Škerbincu je, da ne bo tiho pred politiko, da bo vedno povedal Pahorju, ministru in Državnem zboru vse kar je potrebno, da silišijo in ne samo tistega, kar bi oni želeli slišati. Škerbinc bi bil “težaven” igralec za ministra in vrhovnega poveljnika, predvsem ker je načelen, osnovni postulati vojske so za njega nad vsem, strokoven, inteligenten, pronicljiv in kompetenten. Škerbinc bo zbrisal meje med častniki JLA, TO  in “američani”, kar predhodnikom ni uspelo. Pahor in bodoči minister se bodo morali pripraviti na sestanek z njim, ker popuščanja in kompromisov ne bo, predvsem kar se tiče vodenja vojske in notranje kohezije. Škerbinc bo udejanil “bratstvo” v SV, kot je to po pričevanju častnikov naredil v 10.motb. Škerbinc bo znal okoli sebe zbrati “pravi zmagoslavni material”, ki ga je v Slovenski vojski precej, ampak so na nižjih dolžnostih, čeprav imajo ustrezne čine, znanje, voljo, kompetentnost, razumejo etos vojske in so popolnoma predani Slovenski vojski.

Slovenska vojska potrebuje človeka, kot je Škerbinc. On je vedno usredotočen na cilj, ima vizijo in strategijo, razume interese Republike Slovenije in načine doseganja istih. Škerbinc “gazi” pred sabo in izplonjuje cilje, kar se politiki ne dopade. Kdorkoli bo sestavil novo slovensko vlado mora pred očmi imeti obrambne interese Repubilke Slovenije. Mogoče se politika ne bo odločila za Škerbinca, ker je “MIHA, MAD DOG ” Slovenske vojske in bodo polomili zobe pri  uničevanju in degaradiranju Slovenske vojske, vendar bo Škerbinc tukaj, za njega ni predaje in popuščanja. On je bojevnik po srcu, vojak, ki se ne bo predal. BOJEVNIK PRIHAJA DOMOV, "VOJNA" BO!!!