MERLAK JE BIL VOJAK NASPROTNE VOJSKE IN PIKA

 Primerno za te dni. Merlak enostavno ni bil na naši  strani, in to je vse. Povzemamo po PORTALPLUS.

"Butara in Krkovič naj si kupita palici in gresta lovit ribe. Seveda ne skupaj."

Vojni zločini nikoli ne zastarajo in vsaka država je obvezna preganjati odgovorne zanje, pa tudi njihove nadrejene, ki niso ukrepali proti ljudem, ki so vojne zločine zagrešili. Toda nekoga ovaditi zato, ker je izdal ukaz za sestrelitev sovražnega helikopterja v vojnem stanju, je neumno in žaljivo tako za vsakega vojaka kot tudi za pravno stroko.

10.06.2016 20:58

Piše: Uredništvo

Začnimo na začetku. Toni Mrlak, ki je tragična figura tega dogodka, je bil nečak enega od vodilnih v MSNZ ljubljanske pokrajine Ela Rijavca in odličen prijatelj Jelka Kacina, ki ga pozna iz časov pred vojno. Ta podatek je pomemben zaradi tega, ker bosta oba zelo vplivala na ureditev Mrlakovega statusa "pripadnika TO Slovenije". Anton Krkovič je ukazal samo tisto, kar so ukazali njemu, da "deluje po sovražnikovih letalih in helikopterjih" v coni prepovedanega letenja – NFZ (No Fly Zone), ki je bila odrejena nad centrom Ljubljane. Vojak je streljal na helikopter in ga sestrelil, za to dejanje je zaslužil medaljo. Vojak mora izvršiti vsak ukaz, razen tistega, ki je v nasprotju z zakonom. Helikopter bil sovražnikov cilj, ki ni spoštoval NFZ. Obtožbe, da je bil helikopter sestreljen zahrbtno od zadaj, so naravnost smešne. Podobno bi bilo, kot če bi povedali, da smo tank zadeli od strani in ne od spredaj. Enako so smešni tisti, ki branijo Krkoviča, češ da se s sistemom Strela 2M strelja na cilj v odhodu. Navodila  za to sredstvo določajo, da se letala streljajo v odhodu in helikopterje v prihodu in odhodu, razlog za to je samo toplotna slika in karakteristike senzorjev, ki spremljajo cilj.

Identična gazela nekdnje JLA je bila sestreljena 27. junija 1991, pilotiral jo je Toni Mrlak.

Vsak dober poveljnik, ki bi bil na mestu Antona Krkoviča bi naredil popolnoma isto, kot je on. Taki poveljniki se rodijo in so profesionalci. Krkovič je profesionalec. Pravniki lahko iščejo pravna tolmačenja, mednarodno vojno pravo in ne vem še kaj, toda Anton Krkovič je naredil tisto, ker je moral. Obstajajo pa druga vprašanja, ki se pri tem porajajo. Če je Mrlak delal za našo stran, zakaj ga nihče ni obvestil o NFZ nad centrom Ljubljane? Zakaj ga njegov stric Elo ali njegov prijatelj Jelko nista o tem obvestila? Če so ga in je on to informacijo ignoriral, potem je sam odgovoren za svojo smrt. Drugo vprašanje je, zakaj Merlak ni prek svoje zveze obvestil TO, da bo letel po tej ruti, da ne bi streljali na njegov helikopter. Sredstva zvez so bila takrat v TO relativno slaba, mobitelov pa še ni bilo. Veliko je vprašanj in polemik okoli tega, da helikopter ni bil oborožen in je prevažal kruh za posadko na Krimu. Vsa vozila in plovila nasprotne strani v spopadu so legitimni cilji. Ne obstaja možnost preverjanja, ali helikopter leti zaradi kruha, izvidovanja, prevoza pomembnih poveljnikov in podobno. Vsi odgovori so na strani Krkoviča.

Enostavno povedano: Mrlak je bil tam, kjer ne bi smel biti. Lahko je temu vzrok neinformiranost, kratek stik v komunikaciji, bahanje pilota ali ukaz, ki ga je moral Mrlak izvršiti in ni uspel sporočiti rute, ali pa kombinacija vsega naštetega... Vendar je dejstvo, da krivda ni na Krkovičevi strani. Vsakemu povprečno inteligentnemu vojaku JLA je bilo jasno, da je tiste dni smrtno nevarno hoditi okoli Cankarjevega doma, kaj šele tam leteti. Mrlak je bil inteligenten človek, ki verjetno ni bil informiran s "svoje" in "naše" strani o prepovedi letenja, o tem, da ima TO rakete, ali pa je vse to enostavno ignoriral in se ni zavedal, da se je začela vojna. Morda je res, kot so povedali tisti, ki napadajo Krkoviča, "preletel domačo hišo, kot je to v navadi pilotov". Zelo komična in žalostna razlaga za dejanski opis Merlakovega razmišljanja na usodni dan sestrelitve. Človek se enostavno - čeprav je delal za TO - ni zavedal, da je vojna in se je malo "zapeljal nad domačo hišo"!

Anton Krkovič (na sliki z Lojzetom Peterletom, ki je bil leta 1991 slovenski premier)

Potrebno je predvsem vprašati Kacina in Rijavca, kako so komunicirali in prenašali informacije in sporočila. Oba sta veliko vplivala, da je nastal dokument, ki uvršča Mrlaka na "našo stran". Veliko pripadnikov JLA je prestopilo na stran TO že v prvih dneh vojne, določeni so prišli iz oddaljenih krajev, zakaj tega ni naredil Merlak, ni jasno. Enostavno bi simuliral okvaro helikopterja in se spustil na tla, kjer koli pač že, in se "predal" svojim. Mrlak kot pilot helikopterja ni bil tak strateški vir informacij, da bi ga bilo potrebno držati na "drugi strani", da bi pridobili strateško prednost, kot je to želel prikazati Kacin.

Vojaška stroka in okoliščine sestrelitve pa poznajo še en termin: "prijateljski ogenj, friendly fire", ki se lahko uporabi v takih slučajih. Idealne okoliščine za tiste, ki so si želeli nekakšno potrditev Mrlakovega sodelovanja z TO Slovenije. Verjetno bi bila taka razlaga sprejemljiva tudi za Krkoviča, seveda ob upoštevanju tega, da ni vedel za določene informacije, vendar je bil čas za to varianto dogodka takoj po vojni in ne šele sedaj, ko je zadeva na sodišču. Analiza s tega zornega kota lahko pripelje zaključka, da je dejansko prišlo do "prijateljskega ognja", vendar je neuporabna, ker je helikopter pripadal drugi vojskujoči se strani in ni spoštoval NFZ. Incident s sestrelitvijo gazele bi bil "prijateljski ogenj" če bi bil Mrlak prestopil pred tem dogodkom, tako pa je bil sestreljen kot pripadnik JLA in ne kot del TO. Dokument, ki urejuje njegov status, in ga je sproduciral Kacin, podpisal pa Janša, je torej v nasprotju s pravnim redom, saj urejuje zadeve za nazaj.

No, glavni problem pri tej sestrelitvi niti ni sama sestrelitev, temveč konflikt dveh poveljnikov, ki sta poveljevala enotam na istem področju. Že sama odločitev, da bosta dve enoti oziroma poveljstvi imeli isto cono delovanja, kaže, da tisti, ki je ukazal nalogo, visoko ocenil pomembnost ciljev, ki jih brani; uporabil je vsa sredstva za zaščito cilja, ki je bilo v tem primeru republiško vodstvo, ki je izvajalo ukrepe za osamosvojitev. Šlo je skratka za varnovanje strateškega poveljstva, od katerega je bil odvisen uspeh odločitve državljanov Slovenije, da se osamosvojimo. S prekrivanjem con delovanja protizračne obrambe se namreč doseže večja verjetnost zadevanja ciljev in s tem boljša protizračna zaščita enot in ciljev na zemlji.

Jelko Kacin je bil leta 1991 minister za informiranje.

Kljub vsemu naštetemu poskuša Krkovič, ki je na področju taktike, operativne in strategije polpismen, v svojih nastopih prikazati svoj vlogo kot vlogo zavezniškega generala Pattona v II. svetovni vojni - in je pri tem naravnost smešen. Res je, da sta Tone Krkovič in Miha Butara odigrala odločilno vlogo v organiziranju in vodenju Manevrske struture narodne zaščite (MSNZ), ki je bila predpogoj za uspešno izvedbo osamosvojitve, ampak pa sta v svojih odločitvah in vodenju enot med vojno pokazala tudi precej pomanjkanja vojaške obrti, ali, če hočete, znanja. Konflikt teh dveh poveljnikov je sedaj v ospredju, in vsaka stran uporablja vsa dovoljena in nedovoljena sredstva. Vlečejo se poteze, ki bi jima jih zavidali tudi operativci SDV ali KOS. Vsaka stran se poskuša prikazati kot tista, ki ima absolutno prav.

Krkovič je izraziti vodja, ki ve, kako za sabo potegniti ljudi in iz njih dobiti najboljše, pa tudi najslabše. Sigurno je centralna vojaška figura in si dejansko zasluži titulo "prvega" načelnika, kar koli to že pomeni. Po vojni je nadaljeval z eksperimentiranjem s specialno brigado, tako na taktičnem kot tudi na logističnem področju. Enota je koketirala z konceptom specialnih sil, močne bojne enote, protiteroristične enote in ne nazadnje s konceptom nekakšne paravojaške enote, ker ji general Slapar, kljub temu, da ji je bil nadrejen, ni mogel ali ni hotel ukazovati in jo nadzirati. Priznati je treba, da je bil vedno v enotah, ki so bile pred osamosvojitvijo stacionirane na območju Kočevske reke. Bivanje v tem okolju in sodelovanje v formiranju in delovanju "Zaščitne brigade", ki je imela nalogo, da ščiti državno vodstvo, in je brezpogojno dobivala vsa sredstva in ves kader, ki si ga je zaželela. Denar za to enoto ni bil problem. Enota je bila skoraj konspirativna, saj je bila v zaprtem območju Kočevske reke, ki ga je varovala tedanja milica. Med vojno in po vojni se je koncept "Zaščitne brigade" nadaljeval. Enota je dobila iste naloge, ki jih je imela pred vojno, samo da se je vmes zamenjalo politično vodstvo. Enota je še vedno dobila vsa sredstva in si je privoščila nekontrolirano porabo davkoplačevalskega denarja. Ta koncept se je prenašal oziroma je potoval za za Krkovičem, kar je največja škoda tega procesa. Tisto, kar je dobro za en sistem in okoliščine, ni dobro za spremenjene okoliščine, in to je največji Krkovičev primanjkljaj. Tone Krkovič je ostal isti operativec iz "Zaščitne brigade", res pa je, da je postal odličen retorik in dober vodja. Krkovič je človek dejanj in poveljnik, ki je odličen v vojni. Krkovič ni mirnodobni poveljnik, ker se kaže v nepreživetih frustracijah po vojni in nenenehnem vračanju na stari koncept "Zaščitne brigade".

Butara kot poveljnik TO Ljubljanske pokrajine v svojih nastopih poudarja svoje "herojske" zasluge za obvarovanje Ljubljane pred obstreljevanjem ponorelih poveljnikov JLA. Ukazani napad na vse vojašnice je bil ukaz nadrejenega, ki ga Butara ni izvršil. Nižje ravni poveljevanja nimajo celotne slike in ne zmorejo ocenjevati ukazov in ukrepov višjega poveljstva. Enostavno povedano, Butara je zavrnil ukaz nadrejenega, za kar se je nekoč šlo pred vojaško sodišče, ampak pustimo to. Butara je bil pred vojno politični komisar v mestnem štabu TO v Ljubljani, in je po spletu okoliščin postal poveljnik, ki mu je manjkalo stroke in vodstvenih znanj, odločal se je težko, za razliko od Krkoviča. Butara, ki meni, da je heroj, je bil zamenjan zaradi neizvrševanja ukaza. Nikoli ni prijavil poveljnikov JLA za vojne zločine, saj so tudi grožnje z maščevanjem proti civilnem prebivalstvu  vojni zločin.

Miha Butara je bil leta 1991 poveljnik obrambe Ljubljane in Krkovičev namestnik v MSNZ.

Ocenjevanje okoliščin iz časa vojne in njihovo prilagajanje njihovim potrebam je značilnost obeh omenjenih poveljnikov. Krkovič ni vojni zločinec, ni pa Patton in človek, brez katerega ne bi uspelo osamosvajanje Slovenije, kot tudi ni človek strategij. Krkovič je kot oven, ki so ga uporabljali za napad na graščine, za razbijanje vrat. Napadalci ga niso nesli v graščino, ker je bil neroden za gibanje po ozkih hodnikih, ampak so ga pustili pred razbitimi vrati. Butara ni heroj in ni vojni zločinec, kot tudi ni poveljnik, za katerim bi ljudje šli v napad, ampak se obnaša tako, kot se je naučil, kot politični komisar, ki v vsemu vidi frustracije. Priznati pa je treba, da je bil Butara odličen poveljnik v miru in da je zaradi tega mogoče po krivem postavljan na nepomembne dolžnosti. Butara je imel žilico za urejevanje zadev s politiko in tak bi bil odličen v vrhu Slovenske vojske.

Ko obema omenjenima poveljnikoma začne primanjkovati argumentov za njuna stališča, začneta koketirati s partizani, domobranci, belo gardo in podobnimi. Oba sta produkt socializma, oba sta zaslužna za osamosvojitev, oba trpita zaradi svoje pozicije, oba ne razumeta, da mlade ljudi zanima zgodovina in ne njune frustracije in prepiranja.  Spopad med njima se ni vnel zaradi Mrlaka in sestreljenega helikopterja ter izogibanja napadu na vojašnice, temveč kot spopad velikanov, ki stojijo za njima, in sicer sta to stranki SDS in SD. Oba sta bila umaknjena na nepomembna mesta v SV in sta koketirala s politiko, oba iščeta napake pri drugih, nikoli pa nista analizirala svojega znanja, kompetenc in sposobnosti. Oba sta ravnala izredno neprofesionalno.

Dobro za sistem obrambe in Slovenske vojske je to, da sta Butara in Krkovič danes upokojena in ne moreta delati škode na sistemu, čeprav si oba želita in mislita, da si to zaslužita. Vsakodnevno kontaminirata medijski prostor s svojimi frustracijami. Za oba bi bilo bolje, da si kupita palico in gresta lovit ribe. Seveda ne skupaj.