KO PREDSEDNIKA UBIJETA DOMOVINO

    Vsaka družba ima temelje na  civilizaciji v kateri je nastajala, kulturi, zgodovini, jeziku in vrednotah, da v vrednotah. Težko si je zamisliti družbo, ki ne sloni oziroma, katera v svojem bistvu ne sloni na vrednotah, tako splošnih, univerzalnih, kot so Splošna deklaracija ZN o človekovih pravicah, kot tudi posebnih vrednot, ki jih goji posamezna civilizacija, kultura, narod in na koncu koncev država, ki ponavadi ne zajema celotno domovino. Domovina je višja kategorija in je nad državo, tako so vrednote Domovine višje in bolj univerzalne od vrednot države.

    Domovina je luč, je ljubezen, do brata, do sodržavljana, do domačega dvorišča, do pokrajine, do ljudi, do običajev, kulture in nasmeha soseda. Domovina je najviša vrednota. Za Domovino se žrtvuje življenje, za državo ni nujno. Domovina v vsakem vzbuja najlepše občutke, najlepše spomine in vse najboljše, ki človek lahko zamisli in doživi. Država je umetna tvorba, v kateri ljudje, narodi, državljani uresničujejo svoje potrebe in živijo skupaj z drugimi ljudmi. Domovina je lahko cel svet, ko se počutite in razmišljate kozmopolitsko. Država regulira odnose med ljudmi in predpisuje pravila njihovega obnašanja in odnosov. Veliko ljudi dejansko zamenjuje Domovino i državo, saj Domovino razumejo, kot področje in ljudi, ki so znotraj državne meje. Domovina obstaja tudi znotraj ljudi in obstaja izven državnih meja.

Vsaka ideja, ali koncept ima svoje predstavnike, ki s svojim obnašanjem in osebnim primerom, kažejo, kakšne vrednote so v Domovini in državi zaželjene in katere res niso primerne ozirom mlade ljudi vlečejo stran od pravih vrednot. Vsaki vodja, manager ali predsednik ima svoje osebne vrednote, ki kažejo na njegovo vzgojo, njegovo izobrazbo, njegov odnos do samega življenja, vendar mora ta vodja, manager  ali predsednik oblikovati vrednote, ki bodo spoznane in uveljavljene v državi in Domovini. Seveda so odločilne njegove osebne vrednote, ki tudi oblikujejo vrednote, ki jih vodja sporoča ljudem, ki ga opazujejo, mu sledijo, ali se od njega učijo.

Na tej točki prihajamo do ljudi, ki predstavljajo Domovino in državo, ki jih državljani spoznavamo za predstavnike teh dveh mikrovesolji in od njih pričakujemo, da nam sporočajo in živijo vrednote, ki se pričakujejo od ljudi.

Predsednik republike naj bi predstavljal Domovino, v kateri naš narod in državljani, zdomci in vsi svobode in pravičnosti željni ljudje, vidijo vrednote poštenja, pravičnosti, svobode, enakopravnosti, spoštovanja in čutijo da nekako pripadajo tej Domovini. Ko ljudje občutijo ali vidijo, da predsednik zastopa in živi te vrednote se počutijo varne in zaželjene. Če pa predsednik predstavlja samo svoje osebne vrednote in skozi obnašanje in oglašanje v medijih govori samo o tem, kar on misli, da je pravilno in pozablja tisto, kar je prav, ljudje  ki imajo radi Domovino začenjajo dvomiti o njemu in s tem tudi o Domovini. Vodja, ki se noče zameriti nikomur, ni vodja ampak je nekdo, ki se ne spremlja, ker mu enostavno ne verjamemo.  Predsednik, ki nima mnenja o nobeni stvari, ki se tičejo Domovine in naštetih vrednot, se enostavno izogiba povedati mnenje o poštenju v družbi, se ne oglaša glede določenih stališč uradnih organov, ki so napadeni s strani oseb (praviloma politiki), ki jih te organi obravnavajo. Predsednik nima mnenja o sumljivih poslih župana Ljubljane, on nima mnenja o zdravstveni reformi, on nima mnenja o stavki policistov, o slabem stanju v Slovenski vojski, on nima mnenja o pravičnosti in enakopravnosti ljudi pred zakonom. Navadni občani morajo, kar je prav, spoštovati in izvrševati odločitve sodišč, določeni politiki , ki so uničili velike gospodarske družbe, pa igrajo košarko, a predsednika to ne zanima, in misli da si vsak državljan mora ustavriti svoje mnenje o tej  zadevi.

To, da predsednik nima mnenje o nobeni zadevi, še ni tako moteče. Najbolj moteče pa je, da ta predsednik nima nobene vizije o tem, v kateri smeri se bo naša Domovina razvijala, in kakšna bo to družba čez dvajset do trideset let. Resnične vodje so sposobne prestaviti se v bodočnost, osmisliti Domovino (družbo) z vsemi elemeti razvoja in dejavnosti ene družbe, in s pogledom na današnji čas ustvariti strategije , kako priti do takega stanja.

Predsednik ima urad, svetovalce in celoten štab ljudi, ki mu lahko oziroma bi morali pomagati predsedniku v oblikovanju take vizije, ampak ne, Pahor v javnih nastopih velikokrat povdarja, da upa, da bo boljše in upa na boljšo prihodnost Slovenije. Predsedniku treba jasno povedati, da upanje ni metoda dela. Upajo srednješolci in pubertetniki, ne pa predsedniki države. Slefije na plaži in na ograji objavljajo osnovnošolci i ljudje željni pozornosti in ne ljudje, ki morajo oblikovati vizije in vrednote za vse državljanje, tudi tiste, ki nimajo instagram.

Predsednik vlade, ni Božiček, ki prinaša darila samo pridnim in ubogljivim otrokom. Vrednote, ki jih zastopa predsednik vlade bi pred vsem morale biti pravičnost, poštenje in enakopravnost državljanov pri izvajanju zakonov, pri uveljavljanju pravic državljanov in normalnem delovanju sistemov države, ki omogočajo da ljudje živijo boljše  ter da se počutijo varne. Državljani se ne počutijo varne, saj sistem pokojnin, sistem zdravstva, socijalni sitemi kažejo znake bolezni in anoreksije, kar državljanje spravlja v obup in stanje  brezizhodnosti, kar rezultira z odhodom mladih strokovnjakov v tujino, kjer vidijo urejene in pravične družbe. Predsednik vlade se ukvarja z minornim zadevam, ukvarja je z notranjimi pretresi v vladni koaliciji, in ne z oblikovanjem vizije Slovenije čez deset do petnajst let in z reševanjem problemov državlja.
 

Oba predstavnika Domovine in države uživata v svoji samovšečnosti in svojih položajih. Vse sile usmerjajo v politično preživetje in ponovno zmago na volitvah. Državljani so za njih postranskega pomena, saj niti eden niti drugi v svoji karieri niso delali v gospodarstvu, ampak so po študiju začeli delati v CK ali v Skupščini SR Slovenije in so se srečevali z državljani in delavci samo ko so jih potrebovali za volitve ali kot kuliso za slikanje. Oba predsednika potrebujejo eno uro pogovora z navadnimi ljudmi, da jim povedo, da oni ne morajo upati na boljše čase, ker vsak dan morajo nahraniti otroke in plačati svoje obveznosti in včasih nimajo časa za košarko, ali slikanje na ograji. Stvar je preprosta, če se slikaš po instagramu nimaš časa za Državo, še manj za Domovino. Tako to gre.