VSE POTI PELJEJO V MOSKVO

Lep jesenski dan, Prešernov trg, prijetna družba, kavica in neobvezen  sproščen čvek pripelje do teme »Slovenija i Rusija«, in naše politike do te velike in pomembne države. V enem  trenutku se je čvek sprevrgel v resne pomisleke in dvome. Ključno je bilo vprašanje zakaj se naša politika tako obnaša do pobud zahodnih držav, in odgovor  enega od prijateljev, »zato ker je politika v Sloveniji rusofilska«.

Veličanje ruskih uspehov in dosežkov je v slovenskih medijih mogoče zaznati vsakodnevno. Nepremišljena objava in kopiranje objav je postala praksa slovenskega medijskega prostora , ki zamuja za podobnimi objavami v nekdanjih republikah bivše Jugoslavije, posebej iz tistih, ki so naklonjene Rusiji in politiki njenega predsednika. Časopisi so preplavljeni z novicami o uspehih ruske vojaške industrije, o novih nepremagljivih orožjih, od katerih se »tresejo gate« NATO in ZDA, ter polni izjav Putina in njegovih uspehih in njegovem zoperstavljanju ZDA. Slovenski medijski prostor proslavlja Putina, ki je »nategnil« ZDA in pomagal Trampu, da je zmagal na volitvah.

Predsednik Slovenije se je pogovarjal z ruskim predsednikom Putinom, v času, ko sta EU in NATO načrtovala sankcije in vojaške ukrepe proti Rusiji. V Sloveniji so se v istem času vojaki pripravljali za odhod na ruske meje, a vrhovni poveljnik debetira sa diktatorjem o sodelovanju s Slovenijo. Veliko podjetji ima interese v Rusiji, saj smo v času  po osamosvojitvi videli »okno priložnosti« v Rusiji. Rusija je takrat bila šibka in smo zelo lahko prišli do rešitev, včasih tudi s podkupovanji ruskih uradnikov. Omeniti je potrebno določene spodrsljaje, kot so Intereuropa, ki je vodila zelo čuden projekt v Rusiji. Projekt je vodil človek, ki je bil oficir JLA in šef vojaške obveščevelne službe med osamosvajanjem Slovenije, ki so ga v Rusiji častili kot velikega gospodarstvenika. Omeniti je treba tudi interese velikih gospodarskih sistemov v Sloveniji, ki močno vplivajo na politiko v Sloveniji, še več financirajo to politiko. Dogodki v povezavi s Agrokorjem dokazujejo vmešanost ruskih bank, ki so blizu Kremlju in so netransparentno financirale Agrokor. A je slovenska politika sodelovala v tej umazani zadevi je vprašanja,  ki zahteva odgovore.

V Slovenijo na obiske prihajajo v glavnem politiki s področja nekdanje Jugoslavije in seveda Putin. Naš novi stari predsednik vabi Putina  skoraj na vsako zadevo, ker na zahodu ne pomeni nič. Na zahodu so ga spregledali kot narcisoida, barbiko, kralja instagrama in si ne želio z njim »mazati rok«. Rusija, ki je še vedno bije boj s sankcijami EU, v medijskem in političnem prostoru išče razpoke med članicami EU in zaveznicami NATO. Strategija »najdi najslabši člen verige« in boš lahko vstopil v cikel odločanja zavezništva in EU, je bila uporabljena do vseh novih držav, ki so zadnje vstopile v EU in NATO, toda te države so bile v Varšavski zvezi in odlično poznajo način delovanja ruskih organov, obveščevalcev in poznajo značaj ruskih politikov. No, tu sta še Slovenija in Hrvaška, ki kot mlade države niso imele čaa izdelati svojih vizij in strategij, saj je vstop v EU in NATO nekako prekinil strateška razmišljanja politikov, češ da imamo Bruselj , ki določa vse. Naši politiki ne razumejo, da Bruselj ni nadomestilo za Beograd, Beograd in Bruselj so sedaj v Ljubljani, predsednik države in predsednik vlade naj bi vodili to nacijo in državljane, na podlagi premišljene dolgoročne politike, in ne na podlagi določenih minornih zadev, ki se u medijskem prostoru predstavijo, kod odločojoče. Putin, ki je na vprašanje novinarjev za neko osebo, češ da je bivši obveščevalec, odgovoril, da tak pojem ne obstaja. Putin je bil najpomembnješi obveščevalec in je še vedno, in vodi politiko, kot da je šef KGB.

V Mariboru je bil prepovedan koncert hrvaškega pevca Tompsona, ker je »proustaški« in takim ni mesto v Sloveniji, kar se močno srinjam, vendar me zanima, a so tisti, ki so prepovedali koncert poslušali vse pesmi tega pevca. No, potem pridemo do četniškega vojvode Bore Đorđevića iz Riblje čorbe, ki je zaprisegel in bil posvečen kot četniški vojvoda, kar si vsak lahko pogleda na Youtube. Pa ni samo on, v Ljubljani nastopa tudi Ceca, soproga likvidiranega vojnega zločinca, ki ga v Srbiji slavijo kot narodnega heroja. Bora se na nacionalni televiziji Slovenije predstavlja, kot umetnik, dejansko pa ni nič boljši od Tompsona, o Ceci pa je škoda zgubljati besed. No, pred kratkim je v Ljubljani nastopil Vojaški orkester Rdeče armade, ki predstavlja moč sodobne Rusije in njene armade. Lahko, mi zatiskamo oči, ker je to kultura in glazba, vendar namen teh nastopov, ni samo kultura in glazba. Nastop takega orkestra je tudi »razkazovanje mišic«  in »označevanje teritorija«. Seveda se tu pojavi in Tržaški pevski zbor, ki »popestri sam koncert«. Opazovalcu se vsiljuje povezava Rdeče armade in NOB, in se enačenje vrednote NOB in boja Rdeče armade v Drugi svetovni vojni, kar je še eden »spin«. Tržaški zbor je tukaj samo žrtev dobro premišljenega nastopa in širenja »slovanskega bratstva«.

Odločitev sodišča o Lex Agrokor, dejansko odpira pot za rusko banko SBERBANK, da prevzame zelo pomembno mesto v slovenskem gospodarstvu, saj Merkator in njegove povezave pomenijo precejšnji delež družbenega proizvoda. Toda ali je to naključni dogodek, ali pa je vse skupaj bilo načrtovano že takrat, ko se je politika odločila, da proda Merkator Todoriću. Bilance Agrokorja so kazale problematična področja in stanje precej pred nakupom Merkatora, kar je lahko ugotovil vsak študent četrtega letnika Ekonomske fakultete, toda slovenska politika se je odločila prodati Merkator. Zakaj? V celotno dogajanje okoli Merkatorja odločilno vlogo odigra Vlada, ki  vpliva na odločitve pristojnih organov in razglasi ne veljavnost Lex Agrokor v Sloveniji, kar je logično, saj ne more zakon druge države veljati v Sloveniji, in to odpira pot ruski banki, da prevzame Merkator. Spomnimo se , da je pred nakupom Merkatoja bila strategija Merkatora, da kupi Konzum in tako postane največji trgovec na prostoru nekdanje Jugoslavije. Tako strategijo je zagovarjal tudi Janković, vendar politika oslabi vodstvo Merkatorja in proda Merkator, beguncu Todoriću. Težko je je izogniti tistemu občutku v kosteh, da je bilo vse vnaprej dogovorjeno z Rusi.

Putin je Jankoviću in Kopač Mrakovi podelil Red prijatelstva, za izjemne dosežke pri povezovanju držav in mest, kar ni sporno, vendar je potrebno pogledati širši kontekst iskanja »najslabšega člena«.  Slovenija očitno ni še iztopila iz socijalizma, NOB in ne vemo še česa, oziroma ni vstopila v Evropo, s svojimi vrednotami, pogledi  in svojimi vizijami in strategijami. Zanimivo je, da je Putin pošilal vojaško letalo za prevoz članov Foruma 21 na Dan zmage v Moskvo. Med njimi je tudi nekdanji predsednik Kučan, ki je pred nekaj dnevi, na nekakšni konferenci v Črni Gori, svaril Črno Goro, da je NATO »varnostna grožnja in grožnja svetovnemu miru, zato se ga moramo bati”. Res je, da je to prenesel srbski BLIC, vendar je veleposlaništvo ZDA v Ljubljani že reagiralo in obsodilo take izjave. Kučan v nadaljevanju sprašuje: »Slovenija ima na ruski meji 50 vojakov. Zakaj je to potrebno.” Kaj je namen takega nastopa, in kakšen cilj ima nekdanji predsednik republike, je vprašanje na katerega morata odgovoriti tako Pahor, kot Cerar. Ali je Kučan dobil napotke za tak nastop direktno iz Moskve ali pa ne razume zavezništva in njegovega poslanstva, ali pa je samo želel pihati na dušo strankam v Črni Gori, ki so nasprotovale članstvu in so vodene iz Srbije. Črna Gora je svojim vstopom udarila klofuto Rusiji, svoji tradicionalni “zaveznici”, in takšno reakcijo Kučana lahko pojasnimo samo z razlago, da to počne po napotkih “nekdanjega obvaščevalca” iz Moskve.

Rusija in Putin ničesar ne počnejo zaradi ljubezni temveč zaradi interesov, ki je zlomiti verigo EU in NATO. Delno jim to uspeva, po nekaterih dejanjih  je to prav v Sloveniji. Igranje na karto »slovanskega bratstva« daje svoje sadove, saj je v medijih več napisov o uspehu Putina, o njegovem zoperstavljanju EU in NATO, o njegovi zmagi na »gnilim zahodom« ter o nadčloveških sposobnostih, ki jih ima Putin. Vsaka misel Putina se prenaša, kod poslanica za slovanske narode.

Zunanji minister v zadnjem letu nekajkrat potuje v Moskvo, ZDA pa sploh ni v njegovem načrtu za zunanje politično delovanje. Pobude iz Evrope so v glavnem zamolčane, ali se “analizirajo”, ali čakamo na odločitve drugih, kar napeljuje na zaključek, da obstaja nekakšna strategija zavračanja  teh pobud, ki praviloma pogodujejo Rusiji. Erjavec je pragmatik, ki nima vizije in strategije za slovensko diplomacijo, vendar je v odnosih do Rusije skoraj vedno na “strani” Rusije, v EU pa kaže ne odločnost in se drži po strani.

Zavezniki in članice EU bodo počasi spoznale “rusofilsko” ozadje slovenske politike, ki je pragmatična, ampak je brez vsake vizije in strategije in še vedno igra nekakšno igro “neuvrščenosti” in “miroljubne koegzistencije”, kar škoduje poziciji Slovenije v NATO in EU. Vse obljube, ki smo jih dali v obeh organizacijah enostavno odmislimo, ko se politiki vrnejo v Ljubljano. Obljube, ki jih damo Putinu v Sloveniji ali v Moskvi pa izpolnjujemo do potankosti. Kritiziranje NATO ali EU je je dovoljeno vsaki državi in vsakem politiku, ampak to se dela v Bruslju in ne v Moskvi ali v Podgorici. Kljub temu, da Slovenija ima veliko trgovinsko menjavo z Rusijo, je dejstvo, da  Slovenija izvaža v EU okoli 80 % svoje proizvodnje. Politika, ki govori, da brez Rusije ne zmoremo in bomo propadli je politika, ki jo vodijo “gospodarstveniki”, ki praviloma podpirajo Forum 21 in izhajajo iz časov pred samostojno Slovenijo. Nekoč so vse poti vodile v Beograd. Osamosvojili smo se z željo, da bodo vse poti vodile v Ljubljano, z vstopom v EU nekaj poti naj bi peljalo v Bruselj. Slovenska politika živi v času, ko vse poti vodijo v Moskvo. Svetovni nazor ki ga ima naša družba, ali če hočete domovina ni “rusofilska” ampak  je slovenska in če hočete evropska, za uveljavljanje tega pa so odgovrni vsi, posebej pa predsednik države, ki se na izjave Kučana sploh ne bo oglasil, kot da smo v Rusiji v pedesetih letih prejšnjega stoletja.