PAHOR IN RIBICA

»Policaj gleda ribico v akvariju.

Komandir ga vpraša: Kaj delaš?

Policaj: Preučujem vpliv višje razvite vrste na nižje razvito vrsto.

Če čas policaj začne odpirati usta, kot ribica«

Do sedaj smo imeli štiri predsednike, ki so vsak na svoj način opravljali to dožnost.  Stili vodenja oziroma predsednikovanja so bili različni, kot je tudi različen njihov svetovni nazor. Eden od njih je vešče koristil svoje korenine v preteklem političnem sistemu, v času, ko je še vladala evforija okoli osamosvojitve in uspehih, ki so se projecirali za prihodnost naše družbe. Drugi je bil tih, povlečen, osamljen, ampak je v ozadju reševal zadeve in predstavljal državo na najboljši možni način. Eden od njih je bil intelektualec, ki ni imel občutka za realni svet,  svet je delil na prvorazredni, drugorazredni in kdo ve kako še, imel pa je mednarodne izkušnje. Njegovo znanje ni kaj pomagalo predsednikovanju, še več motilo je vsakodnevna praktična politična vprašanja. Eden od njih ima hohštaplerske poglede na svet, je razposajen, igriv, vendar se obnaša kot slon v porcelanasti delavnici. Njihov pogled na svet je popolnoma različen, njihov pogled na vlogo predsednika je tudi popolnoma različen, vsi so v nahrbtniku nosili breme preteklosti, ki jih je manj ali več omejevalo pri opravljanju njihovega dela.  Vsi so otroci socializma in so manj ali več kontaminirani s prejšnjim sistemom. Delovne navade oziroma njihovo delo se je od študija do izvolitve za predsednika praktično lahko da pod isti imenovalec: državna služba, CK, skupščina, mednarodne inštitucije in tako naprej.

  Določeni predsedniki so bili bližje ljudstvu, določeni pa so izvajali kabinetsko predsedovanje. V predvolilnih boji  je eden predsednik zmagal zaradi svoje popularnosti in zaradi napadov vseh protikandikatov, eden od kandidatov je zmagal z svojim umirjenem nastopu, eden pa z svojim opravljanjem vsakodnevnih opravil navadnih ljudi. Ene predsednike so ljudje poslušali in razumeli vrednote, za katere se zavzemajo, drugi so pa svojo popularnost pridobivali na kegljiščih, plesih ali z reklamiranjem določenih podjetji. Moram pa ugotoviti, da za nekatere predsednike sploh ne moremo ugotoviti za katere vrednote so se zavzemali, saj so bili preveč obremenjeni z tem, da bodo dopadljivi.

    Predsednik Slovenije po ustavi ima točno določene dolžnosti,  ki niso politično vplivne, vendar so zelo pomembne. Njegova vloga v družbi je predvsem povezana z vrednotami, ki naj bi jih razlagal državljanom. Eni predsedniki so ob določenih pojavih v družbi javno opozarjali na probleme, čeprav so se morali soočiti s kakšno politično stranko, svojo ali nasprotno. Dva predsednika sta bila pred izvolitvijo za predsednika, predsednika vlade, eden zelo uspešen predsednik vlade, drugi zelo neuspešen. Predsednik je pojem resnice, vrednot, pokončne drže, samokritičnosti. Predsednik nikoli ne sme obtoževati druge za stanje, ki ga je on sam ustvari. Dober primer je pričanje pred komisijo o TEŠ6, ko je predsednik bil  predsednik vlade , ki naj bi bil odgovoren za slabo naložbo, seveda predsednik obtoži druge in trdi da jim je popolno verjel, za nekaj miljard davkoplačevalskega denarja. Podobno je isti predsednik začuden, da so v NLB oprali eno miljardo evrov, ko je on bil predsednik vlade. Predsednik se ne zateka v opravičila.

    No, seveda je potrebno  sedanjega predsednika oceniti skozi prizmo njegovega delovanja. Enostavno predsednik nima rezultatov, saj mu v plačilo prihaja njegovo nerazumevanje delovanja vojske in zmanjšanje sredstev za obrambo, sedaj pa se spreneveda nad stanjem. TEŠ 6 je maslo sedanjega predsednika, njegov problem je, da ni nadziral dela svojih ministrov in ni upoštval nasvete svojih svetovalcev, oziroma jih sploh ni poslušal. Vse to ni pomembno, sedanji predsednik je oziroma ni vzpostavil vrednote, ki naj bi vodile državljane.

    Predsednik republike naj bi predstavljal Domovino, v kateri naš narod in državljani, zdomci in vsi svobode in pravičnosti željni ljudje, vidijo vrednote poštenja, pravičnosti, svobode, enakopravnosti, spoštovanja in čutijo da nekako pripadajo tej Domovini. Ko ljudje občutijo ali vidijo, da predsednik zastopa in živi te vrednote se počutijo varne in zaželjene. Če pa predsednik predstavlja samo svoje osebne vrednote in skozi obnašanje in oglašanje v medijih govori samo o tem, kar on misli, da je pravilno in pozablja tisto, kar je prav, ljudje  ki imajo radi Domovino začenjajo dvomiti o njemu in s tem tudi o Domovini. Vodja, ki se noče zameriti nikomur, ni vodja ampak je nekdo, za katerim ljudje ne hodijo, ker mu enostavno ne verjamemo.  Predsednik, ki nima mnenja o nobeni stvari, ki se tičejo Domovine in naštetih vrednot, se enostavno izogiba povedati mnenje o poštenju v družbi, se ne oglaša glede določenih stališč uradnih organov, ki so napadeni s strani oseb (praviloma politiki), ki jih te organi obravnavajo. Predsednik nima mnenja o sumljivih poslih župana Ljubljane, on nima mnenja o zdravstveni reformi, on nima mnenja o stavki policistov, o slabem stanju v Slovenski vojski, on nima mnenja o pravičnosti in enakopravnosti ljudi pred zakonom in seveda nima mnenja o stavki Javnih uslužbencev. Navadni občani morajo, kar je prav, spoštovati in izvrševati odločitve sodišč, določeni politiki , ki so uničili velike gospodarske družbe, zavlačujejo odhod v zapor, predsednika to ne zanima, in misli da si vsak državljan mora ustavriti svoje mnenje o tej  zadevi. Ne trdim, da mora predsednik posredovati, ampak mnenje pa lahko pove, da državljani vemo, da tako obnašanje ni pravilno in je nezaželeno.

    To da predsednik nima mnenje o nobeni zadevi, še ni tako moteče. Najbolj moteče pa je, da ta predsednik nima nobene vizije o tem, v kateri smeri se bo naša Domovina razvijala, in kakšna bo to družba čez tridest do petdeset let. Resnične vodje so sposobne prestaviti se v bodočnost, osmisliti Domovino (družbo) z vsemi elemeti razvoja in dejavnosti ene družbe, in s pogledom na današnji čas ustvariti strategije , kako priti do takega stanja.

Kakšnega predsednika potrebuje Slovenija

Slovenija pred vsem sedaj potrebuje vizije in  vrednote, ki smo jih v zadnjih nekaj letih zavestno ali nehote zavrgli. Zavrgli so jih politiki, ki niso razmišljali o bodočnosti svoje države. Na vse izzive in pretrese smo reagirali po teh dogodkih in dostikrat panično. Slovenija potrebuje predsednika, ki bo skupaj zs svojimi svetovalci kreiral vizije bodočnosti, tudi do petdeset let naprej, in iz teh vizij oblikovati strategije, seveda skupaj z vlado.  Vizije pa vsebujejo tudi vrednote, kakšni ljudje želimo postati, kaj je za Slovenijo zaželeno, kako bomo kot narod preživeli šibanje vihara, ki se vsak dan povečuje in nam grozi. Potrebujemo predsednika, ki bo razumel, da upanje ni metoda dela.

Vsi dosedanji predsedniki so bili obremenjeni s politično orijentacijo, želeli oni to ali ne. Vsi so zastopali ideje in politiko strank iz katerih izhajajo, kar, seveda ni narobe, razen zadnjega, ki se je nekako priklanjal strankam, ki so nasprotje njegovi stranki. Slovenija sedaj potrebuje, zaradi oblikovanja potrebnih vizij in vrednot, predsednika, ki ni strankarsko opredeljen, saj bi članstvo v stranki vplivalo na njegovo ustavrjanje vizij. Seveda bodo vsi v en glas skočili, da tako ne gre v politiki. Dosedaj smo vedno izbirali politike, ki so v svoji preteklosti tudi slabo vodili državo in celo škodovali interesu države. Potrebujemo predsednika, ki ne bo za en nasmeh ali pogled lepe ženske, popuščal drugim državam in zapravljal strateške prednosti. Potrebujemo predsednika, ki je izživel »pubertetska« leta in ga bodo kljub temu imele rade vse generacije državljanov.

Slovenija je majhna država, njeno gospodarstvo predvsem sloni na izvozu, kar je izrednega pomena za bodočnost. Predsednik naj bi bil imel poleg političnih tudi diplomatske izkušnje. Potovanje po svetu ni diplomatska dejavnost. Diplomacija mora omogočiti Sloveniji prodore na nova tržišča in omogočiti naraščanje menjave z že tradicionalnimi partnerji in državami, seveda je to naloga nekoga drugega, vendar  predsednik države, ki je izoblikoval vizije in vrednote družbe, lahko ima izredne vpliv v nam najbližjih državah, zaradi jasnih ciljev in jasnih vrednot. Predsednik države se mora zavedati zelo močne pozicije Slovenije, kot članice EU in NATO. Predsednik mora razumeti, da Beograda ni več in da Bruselj ni nadomestilo za Beograd. Ljubljana je sedaj mesto, kje se kreirajo vizije, strategije in politike obstoja in napredka Slovenije.

Vsi predsedniki so imeli fakultetsko izobrazbo, določeni tudi doktorate, vendar sama izobrazba tu sploh ni pomebna. Predsednik mora biti intelektualec, in preprosto biti odličen. Ljudje, ki so odlični žarijo od aristokratkosti, ki nima nikakršne zveze s predniki, denarjem, ali izobrazbo. Predsedniku odličnost mora izžarevati iz vsake pore. Predsednik mora biti razgledan in vsestranski. Vsestranskost pa ne pomeni opravljanje različnih vsakodnevnih del v pekarni, tovarni ali na gradbišču. Predsednik naj bi bil tudi umetniška duša, pisatelj, ali slikar, seveda amaterski, saj potrebuje nekakšno zaklonišče, kjer si bo očistil »dušo« in si nabral novih moči za vztrajanje pri vrednotah družbe. Predsednik mora imeti mnenje o vsem, o prvorazrednih, drugorazrednih in vseh temah pomembnih za našo družbo. Predsednik mora biti iskren in samokritičen, vsem v politiki mora povedati tisto kar je potrebno povedati, ko so ogrožene vrednote družbe. Predsednik stoji za svojimi dejanji in ne obtožuje druge za stanje na določenm področju, čeprav je on provzročil škodo. Predsednik se mora oglašati vedno ko je ogrožena pravičnost, pravda ali sposobnost  države za samoohranitev, mora se oglašati, ko se za hribom valijo grožnje, ki lahko uničijo naš narod.

Predsednik mora biti tudi tih in ne dajati izjav za vsako ceno. To da predsednik mora imeti mnenje o vseh zadevah, še ne pomnei, da se oglaša na vseh medijih in se pojavlja na vseh možnih prireditvah. Predsednik molči, ko je čas da molči in govori ko je čas da govori, saj včasih tudi molčanje daje določena sporočila političnim udeležencem, vendar ko prestopijo meje vrednot družbe se prelevi v nevarnega plenilca. Predsednik mora biti preudaren in odmerjen, ne sme reagirati na prvo žogo. Predsednik mora tudi biti malo osamljen, toda ne cel čas, kot nekateri predhodniki, ta čas osamljenosti izrablja za razmišljanje o bodočnosti naroda in državljanov. Predsednik nikoli ne gradi svojega uspeha na neuspehu drugih. Predsednik mora biti moralno nad drugima, zato mu ni treba onemogočati druge, mora jim pomagati. Kljub svoji povlečensti in osamljenosti je vedno v prvi vrsti v boju za pravičnost, poštenje in enakost med državljani.

Predsednik mora znati uporabljati komuniciranje z mediji, od klasičnih do modernih. Družbena omrežaja so pripomoček za lažej komuniciranje, vendar predsednik mora, preko svoje službe za komuniciranje dejansko komunicirati z državljani, komunikacija mora biti dvosmerna in ne enosmerna, kot je to sedaj, ki samo obvešča državljane kje je predsednik bil in koga je sprejel, ter kakšne piškote je pekel.

No, seveda je predsednik človek, ki ima zahteve in svoje majhne vragolije. Predsednik mora biti tudi malo hohštaplerja, da se zna boriti in obraniti od v časih podlih, nekulturnih in nizkotnih napadov na inštitucijo predsednika. Vsi ga morajo imeti rad, vendar ga ne smejo oboževati. S svojimi vragolijami, uličnim govorom se prikupi mlajšim državljanom, toda za tem igrivim spogledovanjem pa morajo ostati vizija družbe in vrednote, ki so najpomembnejša točka družbe. Predsednik lahko uporablja sleng (smislena uporaba), govorico mladi, lahko se oblači kot oni, vendar to ne vpliva na njegove poglede in spoštovanje vseh.

Predsednik mora imeti zelo veliko pahljačo vrednot in znanj. Verjetno ja najbolje, da ne bi prihajal iz nobene stranke, vendar bi ga morale podpreti vse slovenske stranke, kajti njegovi pogledi so univerzalni. Predsednik naj se ne bi bal ni desne ni leve opcije, saj on predstavlja nekaj več, kot so stranke, predsednik predstavlja predvsem Domovino. Ni dovolj, da predsednik ima samo eno od opisanih značilnosti, ker bo preveč podoben predsednikom, ki so to dolžnost  opravljali pred njim.

Dodatni problem je, da sta značaja sedanjega predsednik države in sedanjega predsednik vlade zelo podobna. Oba uživata v svojem položaju, predsednik vlade pa zelo spominja na predsednika države, ko je bil predsednik vlad. Kombinacija dveh politikov, ki sta si podobna, pa ne vodi novim vrednotam, novim rešitvam, novim vizijam, ki se vedno rodijo k se krešejo mneja in ko državljani imajo pred sabo svetilnik, ki mu rečemo vrednote.

 Zelo poenostavljeno povedano predsednik mora biti povezovalen v krizi, kot je to bil Kučan, tih in preudaren kot Drnovšek, šolan in z mednarodnimi izkušnjami kot Turk in hoštaplerski kot Pahor. Šele kombinacija teh značilnosti bo iznedrila predsednika vseh državljanov Slovenije, ki bo sposoben postati center vrednot in zaščite naroda in Domovine.

Slovenci se bomo enkrat morali odločiti ali bomo volili ljudi, ki s poceni propagando, skozi opravljanje različnih del, od peka, do smetarja, preko drvarja in delavca, želi biti dopadljiv vsem, in se želi prikupiti eni ali drugi politični opcij, ali bomo izbrali predsednika, ki nam bo vrnil vrednote in povedel to družbo v boljšo in varnejšo ter pravičnejšo družbo, kar si kot narod in država na koncu koncev tudi zaslužimo.

Vemo kakšnega predsednika potrebujemo, veliko vprašanje je ali smo takega tudi izbrali. Po slikah z Instagrama in njegovih izjavah verjetno nismo. Predsednik Pahor od naštetih značilnosti, ki naj bi jih imel predsednik ima samo tisto črto »Hohštaplerja«.  Izbrali smo človeka, ki je narcisoid in naša življenja ga ne zanimajo, bolj ga zanima življenje njegove ribice, ki mu je dajala nasvete. Glede na nasvete, ki jih dobiva od ribice, nam je še dobro.