ZVEZA NERAZPOREJENIH ČASTNIKOV

Zveza slovenskih častnikov  (ZSČ) je ustanovljena leta 1993, Prvi predsednik je bil Miha Butara, nekdanji politkomisar v Teritorialni obrambi Ljubljane. Po njegovi zamenjavi so ga  po nepreverjenih informacijah prestavili v RŠTO Slovenije, kjer je končal, kot načelnik za promet.  Ambiciozni Butar ni bil zadovoljen in nadaljuje delo v ZSČ, kje tudi dočaka upokojitev. Zanimivo je, da je plačo za delo v ZSČ sprejemal od Slovenske vojske  in je upokojen kot častnik SV. Zakaj je ta človek zanimiv za našo zgodbo? Butara formira ZSČ po vzoru na Zvezo rezervnih vojaških starešin Slovenije, ki je bila ostanek socialistične ureditve. Butara po info iz obrambnega okolja,  ni sposoben ustavariti nič novega, samo kopira in igra na karto pojavljanja na proslavah, kot tudi na dogodkih SD in to v uniformi SV. V času njegovga predsednikovanja uspe, da je vabljen na seje Odbora za obrambo Državnega zbora. Butara je tisti poveljnik, ki je zavrnil ukaz nadrejenega med vojno za osamosvojitev in iz tega zgradil zgodbo o svojem herojstvu.

No, pustimo Butaro. ZSČ  je zgrajena po vzoru na organizacijo, ki je v prejšnji državi bila obveza za častnike, ki niso razporejeni v vojne enote in tam so opravili obveze, ker niso bili v enotah. Vsaka šola, prav tako Šola rezervnih oficirjev, dela na indoktrinaciji svojih pripadnikov (načeloma pozitivne indoktrinacije).  Združenje predstavlja organizacijo ljudi, ki razmišljajo podobno ali enako. Večina članov ZSČ je bila šolana v bivši JLA in imajo »vsajen« vzorec razmišljanja, kar se opaža v dejavnosti ZSČ.

V letu 2010 je v ZSČ bilo 16.267 članov, kar je impresivna številka. Okoli 34 % pripadnikov je bilo mlajših od 55 let, in se lahko razporedijo v rezevo SV, no ta procent je po osmih letih  po naših ocenah 20%, kar znaša okoli 3000 častnikov in podčastnikov. Njihova strokovnost in starost je vprašljiva predvsem s stališča razporeda v rezervo SV. V preglednici pa je zanimiv podatek o zaposlenih v SV, ki naj bi bili člani ZSČ. Po podatkih iz 2010 je teh članov 648, kar znaša 4%  sestave ZSČ, in ne 11% kot to želijo prikazti uradni podatki ZSČ.

Iz navedenega izhaja vprašanje: čemu je namenjena ZSČ. Na njihovem portalu se navaja, da gojijo tradicije, da usposabljajo zastvonoše, izvajajo vojaško strokovne naloge,...... , vse to je počela tudi Zveza rezervnih vojaških starešin. Iz tabele je razvidno, da Slovenska vojska ne more računati na popolnjevanje svoje rezerve iz ZSČ, ker mlajših častnikov in podčastnikov v ZSČ ni.

V ZSČ so formirane nekakšne »sekcije« mirovnikov, gornikov,... Zanimivo je da vodstvo mirovnikov predstavljajo ljudi, ki nikoli niso bili na mednarodni vojaški operaciji.

Vse te »sekcije« in celotna ZSČ porablja veliko denarnih sredstev, ki jih pridobivajo iz proračuna Slovenske vojske, ki že vrsto let ima negativne ocene bojne pripravljenosti tudi zaradi tega, ker nima zadosti finančnih sredstev za usposabljanje in vzdrževanje. Predsednik ZSČ, Alojz ŠTEINER  in njegov sekeretar Martin JUGOVEC, potujeta po širni Sloveniji in po info iz ZSČ, poleg pokojnine spravita v žep okoli 1000-1500 evrov mesečno. V ZSČ povedo, da je Šteiner bil preganjan v Slovenski vojski z potne stroške, vendar je primer zastaral, ker sta OVS in Jelušičeva zavlačevala proces.

Pripadniki ZSČ nosijo uniforme Slovenske vojske, kar je v nasprotju s Pravilnikom o uniformah Slovenske vojske. To tudi ne bi bil problem, ampak starim in zavaljenim ljudem uniforma se ne prilega najbolje, bolje bi bilo, da hodijo v civilni obleki. Pripadniki ZSČ klub temu, da so združenje nosijo uniformo Slovenske vojske, kar je po mnenju nekaterih pripadnikov vojske protizakonito.

Največji problem je nenehno vmešvnje ZSČ v dejavnost in snovanje bodočnosti Slovenske vojske, kjer je predsednik ZSČ posebej dejaven. Pojavlja se na sejah Odbora za obrambo in deli nasvete in izkušnje, pri čemu se pozablja, da v vlogi načelnika Generalštaba  na tem istem Odboru za obrambo ni povedla nič, ko so Slovenski vojski odvzeli 200 miljonov evrov. Šteiner se na Odboru pojavlja v uniformi Slovnske vojske in tako ponižuje aktulnega načelnika, ki im  nižji čin kot Šteiner. Šteiner  im na uniformi več odlikovanj, kot jih ima najbolj odlikovan vojak v II Svetovni vojni.  ZSČ ni mesto v Državnem zboru, kot tudi ne v političnem življenju. Isto pravico lahko zahtevajo vsa združenja s tega področja.

ZSČ ima tudi svoje Postrojitveno pravilo, kar je naravnost bolano. Izvajajo protokol kot to počne vojska. VSO, Društvo MORiS, ZVVS kot tudi ZSČ pokrivajo isto dejavnost, so pa razdovjeni in jih vodijo častniki, ki so nekoč skupaj izbojevali zmago med osamosvojitveno vojno, in so se razšli ali so si naredili svoj »vrtiček« , da bi se lahko igrali in šopirili v uniformah, med tem  pa se spreminjajo v »strankarske vojske«. Očitno je, da je Butara postavil dobre politične temelje.

Zveza slovenskih častnikov je preživeta oblika organiziranja. Čez nekj let bo samo okoli 5-8 % članov sposobno za razporeditev v rezervno sestavo Slovenske vojske. Ni potrebe za podpisovanje nekakšnih sporazumov o sodelovnju med SV in ZSČ. Seveda bo odgovor ZSČ, da oni gojijo trdicijo in obujjo spomin na dogodke iz osamosvojitvene vojne, da izvajajo nekakšna streljnja z puško M48 (II Svetovna vojna) in njen predsednik izvaja predavanja za nove častnike Slovenske vojske. Tema je verjetno kako dobro živeti s potnimi stroški, z praktičnimi vajami.

Slovenska vojska mora biti nosilka tradicij osamosvojitvene vojne in sama usposabaljti svojo sestvo. Slovenska vojska mora prekiniti vsako sodelovanje z ZSČ, ki mora sredstva za svoje delovanje pridobiti z članarino. Sodelovanje SV z ZSČ ne dviga pripravljenost vojske, oziroma je slabi. ZSČ je potrebno reformirati, da bi iz organizacije ki močno spominja na Zvezo rezervnih vojaških starešin  prešli v nekakšen sindikt SV. Vsi strejši člani pa so lahko člani Upokojenskega društva MORS. ZSČ je trdoživi parazit na zmatranem telesu Slovenske vojske in ne bo popustil objem, še posebej dokler je predsednik Šteiner.