PISMO MILANA GORJANCA

Milan Gorjanc, polkovnik JLA  (v Slovenski vojski ni dobil čin), ki je leta 1991 špekuliral v Užicah in čakal, da dobi čin generala. Ko ga ni dobil je prestopil na stran Teritorialne obrambe. Gorjanc je strokovnjak, vendar ne edini, kot on sam za sebe govori. Izredno inteligenten vendar, izkompleksiran in pokvarjen značaj, vseeno pa določne zadeve v pismu imajo težo in silijo k razmisleku, določene zadeve so pa resnične in pravilno artikulirane. Na vas je, da sami ocenite  pisanje Gorjanca.

Pismo objavljamo v celoti,  edini komentar pa je na zadnji stavek njegovega pisama. "Boli nas qrac", ker je Gorjanc razočaran.

"Politični udar nad vojsko

Mediji nas obveščajo, da se je v kakšni majhni ali banana državi zgodil »vojaški udar nad politiko«, ko generali prevzamejo oblast in postanejo politiki. Slovenci smo zadnje tedne nemi opazovalci, ko opozicijska politika v težnji po oškodovanju politike na oblasti izrablja vojsko kot politično orodje. Lahko bi tudi rekli, da se je dogodil nekakšen »politični udar nad vojsko«.

Kaj je v ozadju sedanjega početja največje opozicijske stranke, njenega vodje in njegovih preveč vročekrvnih oprod? Vodja SDS želi prikazati Sloveniji, da je njena vojska nesposobna, da bi branila domovino.  V ozadju tega negativnega prikaza pa je najverjetneje vodjeva zahteva po Nacionalni gardi, ki naj bi štela 25.000 izurjenih in pokornih vojščakov – rezervistov, ki naj bi po predlogu novega zakona o orožju kot nevladna organizacija v javnem interesu dobila od države in uporabljala po svoji volji pravo orožje, po statutu privatnega društva MORIS nekdanjega generala SV in vodjevega pribočnika  naj bi le-to urilo strateško rezervo SV. Rušenje SD kot stranke vladajoče koalicije, ki najbolj ogroža primat SDS, in ministrice za obrambo je povsem drugotnega pomena ali po natovsko »kolateralni dobiček«.

V potrditev upravičenega suma namernega škodovanja ugledu SV s strani vodje SDS so zagotovo fotografije pripadnikov »Nacionalne garde« oziroma častne enote Društva MORIS, ki krožijo po spletu. Mladi in kleni fantje v strumni drži so v nekakšnih maskirnih uniformah z orožjem, ki ga ima tudi SV. Zelo pomenljivo pa je tudi, da so slike iz cerkve v prisotnosti duhovnika, ki najverjetneje bere mašo. Slika iz neke telovadnice prikazuje fante v istih uniformah, kako pridobivajo moč. Ne vem, če je ta slika  iz telovadnice neke kočevske šole. Iz Zveze društev MORIS je baje izstopila ostrostrelska skupina, ki je vadila na vojaškem strelišču v Vipavi in Skrilju pri Kočevski reki. Ko so ti »šarfšicarji« snubili fante, ki še niso njihovi somišljeniki, so jim rekli, da se urijo, če bo treba… varovati vodne vire, rezervoarje pitne vode, objekte infrastrukture. Sicer pa ostrostrelci tega ne počno v nobeni državi. Med njimi naj bi prišla na plano tudi afera s sodnim epilogom prekupčevanja s strelivom.

In kje je v tej polomiji z negativno oceno  je SV in generali? Predsednik vlade meni, da je prišlo do načrtnega samoponižanja voske, bivši načelnik generalštaba Osterman to odločno zanika.  Vojska kot celota zagotovo ni hotela tega. Če lahko vojski očitamo , je upravičena zahteva po višjih plačah. »Lubi Slovenci«, kaj  bi pa porekli, če bi nekoč mi v JLA tako glasno vpili po višjih plačah, ko je moja plača poveljnika brigade z 2200 vojaki v miru bila 550 tedanjih nemških mark. Admiral Brovet, Slovenec, nas je ozmerjal s sindikalisti, ko smo ponižno dokazovali, da so naše plače v Sloveniji komaj za preživetje, če soproga ni zaposlena. Nam so rekli, da moramo deliti usodo z delavskim razredom, ki pa je v povprečju imel plače precej višje. Zamerim mojim kolegom iz SV, da tako glasno zahtevajo višje plače, ko po njihovih besedah in dejanjih niso sposobni braniti domovine.

Na drugi strani pa že nesramne in pritlehnemu izsiljevanju podobne zahteve generalov, niso politično in moralno sprejemljive.  Gederjeve besede na odboru za obrambo, da če ne bo denarja, v nekaj letih ne bomo imeli vojske, so za visokega generala neprimerne. Tega si celo arogantni admiral Mamula, nekdanji zvezni obrambni minister, ni upal. V normalnih državah bi tak general bil zelo hitro med upokojenci, pri nas pa napreduje. Tudi njegove zahteve in obljube so voda na mlin pobudnika aktualne kampanje proti vojski. Žal v SV za napredovanje na najvišje položaje odloča politika ne glede na znanje in sposobnosti. Osterman od vojaške izobrazbe razen Šole rezervnih oficirjev JLA v Ljubljani ima še Generalštabni tečaj SV, kjer so visoki generali sami sebi predavali  in se ocenjevali. Na zahtevo tedanjega ministra Kacina sem izdelal kot direktor Centra vojaških šol program nekakšnega »šnelkursa« operatike in pred tem tudi predaval na dveh rednih tečajih.  Zahteval je tudi, da takoj pričnemo s predavanji. Nekega dne je v vojašnico Šentvid prišel povsem nenajavljeno tedanji načelnik generalštaba Gutman in me zaprosil, da počakam nekaj tednov s pričetkom tečaja za visoke častnike, ker da trenutno nimajo časa. Kmalu za tem so me upokojili z obljubo, da bom še naprej predaval, in pozabili name. In tudi jaz nanje. To je vojaška izobrazba načelnika generalštaba Ostermana. Geder ima vsaj ameriško enoletno vojno šolo (War college), ki je za oficirje drugih držav zgolj poveličevanje ameriške vojske in »svobodne demokracije« in ideološke ter politične obdelave tujih slušateljev. Mnogi generali pred tem pa še tega niso imeli. Boj za višje plače je zgolj opravičilo za več denarja za drago orožje in opremo, ki v obrambi domovine ne bo prida uporabna, za policijske dejavnosti v tujina pa je nujna.

Ocenjevanje naj bi izvajala ekipa slovenskih častnikov iz generalštaba, prisoten pa naj bi bil predstavnik Nata bolgarski častnik. Ne mislim, da bi slovenski častniki morali dati pozitivno oceno za neprimerno usposobljenost, vsekakor pa ta ocena v nobenem primeru ne bi smela priti v javnost. Kdor je to storil, je izdajalec vojske in domovine. To zagotovo  ni storil vojak z ozeblinami ali poletnimi škornji. To je lahko storil samo častnik iz ocenjevalne ekipe ali pa visoki častnik generalštaba. Glede na izjave Ostermana in Gederja, pa upravičeno sumim, da je to storjeno z vednostjo enega ali drugega ali obeh in to je spet voda na mlin pobudnika kampanje o nesposobnosti vojske.

Ocenjevana enota in njeni poveljniki so najmanj krivi za slabo oceno. Enoto so že nekaj mesecev zbirali po drugih enotah, ker od 2686 vojakov  je za boj pripravljenih komaj nekaj več kot 1000, drugi pa so »trbonje« ali trebuharji po pisarnah, skladiščih, vojaški policiji, gardi. Baje je poveljnik enote imel manj kot teden dni časa za usposabljanje enote. Zimske razmere na vadišču Poček zagotovo niso ugodne za tako pomembno preverjanje, to  pa je določil generalštab in ne Nato. Da so posamezni vojaki imeli poletne čevlje, so krivi predvsem oni sami in za profesionalce (plačane) bi bila primerna stroga denarna in disciplinska kazen. Del krivice je tudi na neposrednih poveljnikih. Za ozebline in izčrpanost se dobi bolniška in ostaneš doma na toplem ob plači. Vojakom in nižjim starešinam pa je primanjkovalo volje in želje po dokazovanju ali celo domovinske zavesti. Sem pa globoko prepričan, če bi domovina bila v resni nevarnosti, bi ta enota bila usposobljena in bi se krvavo borila ter zmagala.

Naj zaključim z mislijo, ki jo nosim v sebi že več kot pol stoletja. NI bilo častnika Slovenca v nekdanji JLA, ki  ni globoko v sebi sanjal o slovenski vojski, ki bi bila visoko usposobljena, delavna, odločna, domovini zvesta, notranje enotna in čvrsta, tesno povezana z narodom in predvsem varčna. Žal sem že četrt stoletja razočaran.

Milan Gorjanc

upokojeni polkovnik JLA in SV

vojaški analitik

član Društva SRP"