1%, 1,5% ali 2% ? SAJ JE VSEENO

V prejšnji objavi smo malo »okrcali« politiko LMŠ glede njihovega programa oziroma koalicijske pogodbe za področje obrambe. Naš namen je bil samo opozoriti na pomanjkljivosti in zmanjševanje ravni zahtev, ki je najlažji način politične zmage.  Grošelj, ki je »idejni vodja« obrambnega področja v LMŠ to razume in bo sigurno naredil vse, da bo obrambni sistem in Slovenska vojska sposobna izvesti vse dejavnosti potrebne za izboljšanje stanja na tem področju.

Na internetu so se pojavila določene kritike in nasprotna mnenja okoli potrebe po drugi bojni skupini, kar je popolnoma irelevantno, saj Slovenija potrebuje oborožene sile, ki bodo izpolnile zahteve iz Obrambne strategije Republike Slovenije, ki je še vedno »krovni« dokument načrtovanja, priprav in izvedbe priprav za doseganje sposobnosti vojske za naloge, ki se predstavljajo pred ta sistem in Slovensko vojsko. 

Spomnimo naše bralce na Obrambno strategijo Republike Slovenije, ki določa obrambne interese in navaja kako bo dosegla oziroma zagotovila te interese. V Obrambni strategiji RS je zpovedano da:

“Republika Slovenija bo svoje interese na obrambnem področju uveljavljala z uresničevanjem obrambnih ciljev, ki so:

– zagotavljanje obrambne sposobnosti države z razvojem ustreznih vojaških in drugih obrambnih zmogljivosti za učinkovito uveljavljanje njenih interesov na obrambnem področju ter uporabo obrambnih zmogljivosti za podporo drugim podsistemom nacionalnovarnostnega sistema Republike Slovenije;

–  učinkovito odvračanje vojaških in drugih sodobnih groženj Republiki Sloveniji na obrambnem področju ter obramba neodvisnosti, nedotakljivosti in ozemeljske celovitosti države v okviru sistemov kolektivne obrambe in varnosti ter z oporo na lastne sile in zmogljivosti;

- neprekinjeno delovanje obrambnega sistema in drugih družbenih podsistemov, ki so življenjsko pomembni za učinkovito odzivanje države na grožnje in tveganja na obrambnem področju; …..”

No tukaj že vidimo visoke cilje, ki jih Ministrica Katičeva in Vlada Mira Cerarja ni dosegla. Negativna ocena pripravljenosti Slovenske vojske, kot nosilca in stebra obrambe Republike Slovenije govori o tem , da niso dosežene “ustrezne vojaške in druge zmogljivosti za učinkovito uveljavljanje injenih interesov” in Slovenska vojska ne more “učinkovito odvračati vojaške in druge sodobne grožnje”.

Tukaj pridemo do politične “matematike”. Koliko sredstev je dovolj za izpolnitev teh ciljev in zagotovitev interesov Republike Slovenije. Ali je dovolj 1 % kot so to dosedaj trdili SD, Jelušičeva, Pahor, Šteiner in Cerarjeva stranka? Ali je dovolj 1,5 % kot se sedaj navaja v koalicijskih pogodbah? Ali je zadosti 2% ki smo jih kot država “obljubili” sami sebi na sestankih v Bruslju? Odgovor na vsa tri vprašanja je: DA.

Odgovor na podobno vprašanje s procentom 0,8 je tudi DA. Politika na koncu koncev samo izvaja politične akrobacije in opravičujejo in potrjujejo svojo naklonjenost vojski in obrambi. Višek sprenevedanja pa je bila politika SD, ki je v Ministrstvu za obrambo “vladala” več kot 10 let, in to prav v letih, ko je proračun za obrambo najbolj trpel zmanjšanja in uničevanja supstanke obrambne in vojaške moči.

Nikoli, res nikoli politika ni odgovarjala za ne izpolnitev omenjenih interesov in ciljev. Vedno je izgovor bila negotovo gospodarsko stanje v državi. Glavna akterja tega sta bila Pahor in Jelušičeve ob pohlevnem strinjanju Šteinera, ki je najbolj odlikovan vojak, ki iz ZSČ želi imeti vpliv na obrambni sistem. Ko se je povečeval družbeni proizvod se je za vojsko izdvajala vedno ista vsota, procent se je pa nižal, kar so politiki poiskušali omiliti z določenimi računskimi “prevarami” predstaviti kot izboljšanje. 

Geder, “prvi” vojak, ki se ukvarja s politiko, na to sploh ne reagira. Njegovi argumenti so, da manjka 1200 vojakov, vendar nikoli ne pove, da so potrebna višja finančna sredstva. Vsak vojak mora postaviti črto pod katero ne more prstajati na “posilstvo” politike. Sedam vojakov ni isto kot devet vojakov. Geder sedaj slavi “zmago” 74.polka, in ne “eksploatira” ta uspeh in v javnosti predstavlja kaj vse mora biti narejno, da bi celotna vojska prišla na raven “combat rady”. Umiril se je in je tiho ker čuti, da ga ga nova koalicija ne bo potrdila in išče priložnost, da se približa enim ali drugim, ne razume pa, da je njegova “stranka” Slovenska vojska.

Politika lahko zamenja oziroma spremeni Obrambno strategijo RS in s tem zniža raven zmogljivosti za izpolnitev interesov Republike Slovenije, če to naredi neglede na grožnje, ki se valijo za hribom, bo škoda še večja. 

Neglede na vse navedeno se problem obrambe in Slovenske vojske nahaja drugje in ni v procentih družbenega proizvoda za potrebe doseganja in izpolnitev interesov Republike Slovenije, ni v denarju, ampak je v načrtovanju, vodenju in v tem kako razumemo zmogljivosti. SD razume in vidi zmogljivosti vojska samo kot sposobnost za helikoptersko reševanje v gorah, gasilce, prevoz organov in zagotovitvi proslav in igranja orkestra SV.  Načrtovanje zmogljivosti ni število bojnih skupin, ampak je sposobnost vojske in obrambe, da izpolni interese RS. Enostav a ne? Geder in vodstvo vojske pa se prilagaja politiki in uporabljajo nekakšen naziv “raven ambicije”, kar je “žvečilni gumi”, ki ga lahko razteguješ in krčiš po želji. Vojska mora povedti, kaj potrebuje, kot “jedro obrambe”, da uspešno dosega zmogljivosti potrebne za izpolnitev interesov RS. Vse ostalo je samo nakladanje in sprenevedanje, tu ni več ravni “ambicij”, obstaja samo ena raven, ki zagotavlja izponjevanje intersov RS. Vojska ne stremi k interesom in ciljem ampak mora biti zmožna in pripravljena za izpolnitev svojih nalog pri zagotavljanju interesov RS.

Status vojakov v sistemu javnih uslužbencev in družbi je na najnižji možni ravni. Celo v tisti gnili JLA so vojaki imeli boljši status, stanovanja, svoj zdravstveni sistem in tako naprej. Seveda si ne želimo, da bi vojaki  v Sloveniji imeli isto, ampak zahteve po dobro organizirani obrambi zahtevajo boljši status vojakov. Poveljnik čete ima isto plačo, kot samostojni referent na nekem ministrstvu. Poveljnik čete odgovarja za 130 svojih vojakov, živih ljudi z vsemi privatnimi in službenimi problemi, referent pa se samo ukvarja s svojim računlnikom in žarnico, ki kdaj pa kdaj crkne v pisarni.

Vodenje vojske je verjetno največji problem, ki pesti Slovensko vojsko. Vojska dejansko ne ve kaj hoče, oziroma njihovi vodje ne vedo, čeprav srednji in nižji častniški kader ve in želi prvo profesionalizacijo in dejansko izvedbo projekta PROVOJ. Geder ne ve kako iz lavirinta nekakšnih “ambicij”, ker se nenehno ozira na mnenje politike, in se priklanja politiki neglede na mnenja stroke. Popuščanje politiki pri zagotavljanju vojakov za tekmovanje na Planici, Pokljuki in na vseh vaških streljanjih ZSČ in ZVVS govori temu v prid. V vojski ni jasne vizije in strategije zagotavljanja zmogljivosti za izvedbo in doeganje teh interesov, in se samo razmišlja od danes na jutri, bodočnost pa ni pomembna. Vojska je občutljiv, zahteven in inerten sistem, ki se razvija dsetletja in se ne more vzpostaviti in obrniti čez noč, kot to želi politika. Tudi če bodo volitve ponovljene, mora vojska vztrajati na zahtevah, ki zagotavljajo potrebne zmogljivosti.

Pred leti je povprečna poraba obrambnih sredstev na uniformirno osebo v Sloveniji znašala okoli 75.000 euro, danes je to povprečje okoli 50.000 evrov. V evropskih državah je to povprečeje okoli 100.000 euro. Če želimo imeti vojsko, ki je primerljiva z Nemško, Francosko, Nizozemsko ali katerokoli drugo razvito državo potem se moramo probližati temu povprečju. Seveda bodo politiki takoj zahtevali zmanjšanje števila vojakov, oh kako tipično za politiko, takrat jim vojska mora na nos nabiti interese Republike Slovenije in preko vseh medijev izvajati pritisk na to politiko.

Pred povečanjem procenta politika  mora jasno povedati, ali želi izpolniti interese Republike Slovenije, vojska pa mora povedati kakšne enote in sistem je potrebno vzpostviti za doseganje teh ciljev. Grošelj bi bil sposoben tega, vendar počakajmo na povolilno “kvadraturo kroga”, ki bo povedala, kdo bo vodil ta resor.

Vseeno je če za obrambo namenjamo 1%, 1,5 % ali 2%, če ne bomo razrešili antagonizme znotraj obrambe in Slovenske vojske, če ne bomo uredili voditeljstvo v Slovenski vojski, če ne bomo razumeli interese Republike Slovenije, če ne bomo sami sebi in zavezništvu nehali lagali in se sprenevedali, če Vrhovni poveljnik še vedno ne bo razumel svoje pozicije v tem sistemu, če ne bomo uredili kadrovski sistem, če ne bomo izločili vojake iz sistema državne uprave, če ne bomo uredili statuse vojakov po 45 letu starosti, če ne bomo vojakom dali družbeno priznani status, ki je sedaj slabši kot ga je imela JLA. To bi morala biti raven “ambicij”, ki bi jo moral zagovarjati in voditi

Geder in ne nastopanje na lokalnih postajah in trosenje neumnosti o sedmih vojakih, ki se bojujejo s puščicami.