“MAD AND SMART DOG”

Peter, Pero, sošolec in prijatelj vedno kliče, ko najde kaj o vojski, posebej slovenski. Jebi ga, človek tam služi kruh in ga to zanima. Danes popoldan zvoni telefon: »Stari, p...., dober ste napisali tisto za Škerbinca in Urbanča«. Hitro odprem stran, berem, pri zadnjih vrsticah že nekdo zvoni na vratih. Pero. »Stari, to morava obdelati sedaj in temeljito. Dej pivo«.

“Pizda stari zadeli ste v črno. Cela vojska se samo o tem pogovarja. Vsi sprašuejjo ali si prebral tisto o “MIHA MAD DOG”. Stariiiiiiii “MIHA, MAD DOG.” Spije malo piva in nadaljuje: “Veš stari, spet sem videl tiste obraze, ko smo dosegali odlično usposobljenost in ko smo bili bratje. Danes je v vojski zgledalo kot da bi zavejal nek novi veter, kot da bi se odprla nova obzorja. Ljudje so srečni, ker vidijo, da je luč na koncu predora. Ma jebeš plače, to moraš doživeti.”

Še enkrat skupaj prebereva in Perotu vidim v očeh solzico, ki jo zadržuje. Pero nadaljuje: “Veš stari res je, da bi najboljši načelnik bil Urbanč, ker je malo bolj umirjen kot Miha, vendar sem danes slišal en komentar, da bi to bil “dream team” Slovenske vojske. Miha in Roman bi to zrihtala najboljše kar se da. Kombinacija obeh bi bila najboljša, pa sploh ni pomembno, kdo bi bil načelnik”.

Perotu povem, da se stinjam z njegovo oceno in da oba imata vse potrebno za to, predvsem živita vojaško življenje in čutita vojsko kot življenski poklic in ne tako kot Geder, Anželj, Pograjc in Medja, ki to samo vidijo kot svojo kariero.

Pero nadaljuje: “Stari najboljše pri vsem tem, pa je bilo opazovati obraze teh modelov, ko so hodili po hodnikih generalštaba in poveljstva sil. Anželj je bel kot stena. Zavedajo se, da je konec zajebancije. Miha jih bo uštimal, ne glede kam bo postavljen. Veš mogoče bo mu vaš članek škodoval, ampak je lepo videti kako vse podrepne muhe zajema strah pred vojsko, vojsko kakšna bi morala biti. Že to je uspeh. Veš stari, na generalštabu so častniki in to precej visoko, ki vedo kako je treba, vendar nimajo vodjo. Mi ne potrebujemo načelnika, mi potrebujemo vodjo.”

Povem Perotu, da en sam človek ne more narediti nič, da potrebuje team in ljudi za sabo. Pero eksplodira: “ Pa mi smo za njim, vsi tisti, ki želimo spet vojsko kot je bila, ki želimo vodjo ki nas bo zastopal, vsi ki želimo bratstvo v enotah, da nas bo kregal ko bo potrebno, in pohvalil ko bo to nujno. Nam ni problem delati in se žrtvovati, problem je gledati to gnitje brez vizije, saj sedaj sploh ne vedo kaj naj naredijo. Upam da se bo to zgodilo. “

Upanje ni metoda dela. Škerbinc in Urbanč ne upajo, oni kreirajo vizij in bodočnost in jih uresničujejo, oni so strah in trepet politike, ker politiki vedo, da nimajo veliko manevarskega prostora, da bi se izmuznili odločitvami, enostavno bodo postavljeni pred odločitve in se bodo morali odločiti. Pri Škerbincu in Urbanču ne bo političnih kompromisov, ker za njimi stoji vojska, ker so vojaki z veliko začetnico in ne bodo menjali svojih strokovnih pogledov, predlogov in odločitev.

Pero spije pivo do konca in nadaljuje: “Kakor koli se bo to razvilo je dobro, da ste tako napisali, ker je res in je to verjetno edina rešitev za Slovensko vojsko. Politika se bo dogovarjala do jeseni, mi moramo živeti in delati naprej. Veš stari “MIHA MAD DOG” in “ROMAN, SMART DOG” so sigurno dobitna kombinacija. Veš v vojski vsi beremo in vidimo problem z begunci, problem z Rusi, nestabilnost na Balkanu, ni za to treba biti posebej pameten da razumeš da se za obzorjem za našo mlado demokracijo valijo črni oblaki.” In je šel.

Aaa ja, Pero je na vratih še povedal: »Veš stari ponovno smo čutili da v nas prekipeva bratstvo in vojaštvo. Tudi to je nekaj. To Geder, Pograjc, Anželj in Medja, kot tudi Pahor nikoli ne bodo razumeli, saj tega niso nikoli doživeli. To ti je kot vojaški “seks”, oni  še niso “seksali”«.