PUSSIES FROM SLOVENIA

Zadnji teden je minil v znamenju sestavljanja nekakšne manjšinske vlade ob podpori Levice pri projektih. Smešno, da ne more bolj biti. Seveda nas zanima obramba in nekakšen tihi dogovor, da Slovenija zavzništvu ne bo nudila dveh bojnih skupin ampak samo eno. Prvo je potrebno razrešiti dvom okoli tega ali mi potrebujemo te dve bojni skupini in ali NATO res potrebuje te dve bojni skupini. 800 slovenskih vojakov je kapljica v morju sil NATO, tako da si ne moremo pripisati pomembnost pri obrambi zaveznikov. Gre za osnovno načelo delovanja zaveznikov, ”eden za vse, vsi za enega”. Predvsem pa je potrebno povedati, da smo NATO mi, in smo si sami dodelili nalogo formiranja dveh bojnih skupin. Vsi poznavalci v slovenski vojski bodo sedaj skočili in razvili teorije o eni ali dveh bojnih skupinah in o tem kakšno obrambo potrebujemo. Vseeno je ali imamo eno ali dve bojni skupini, bistvo je, da ne razumemo pomena zavezništva, ker se politiki igrajo z “obrazom“ nacije in se na sestankih v Bruslju sprenevedajo, doma pa krčijo obrambni proračun. Res je vseeno koliko dajem za obrambo, ker v družbi nismo razrešili osnovnega problema, ali resno mislimo z zavezništvom.

Bitka pri Sisku

V 16.stoletju so Turki ogrožali ozemlje, ki mu danes pravimo Slovenija in Hrvaška. Plemiči so organizirali sistem utrdb. Za vzdrževanje obrambnega sistema obmejnih trdnjav in vojske sta daleč največ prispevali sosednji deželi Krajnska in Štajerska. Tako so leta 1592 notranjeavstrijske dežele zbrale nekaj tisoč vojakov s podporno vojsko Hrvatov in panonskih Slovencev. Turki so kmalu udarili na Bihač in ga zasedli, nato pa se blizu Petrinje spopadli z notranjeavstrijsko (Krištof in Andrej Turjaški) in slovensko-hrvaško vojsko (ban Tomaž Erdödi). Dne 22.6.1593 se je začela bitka pri hrvaškem mestu Petrinja, kjer so sodelelovale enote slovenskih plemičev.

SPOMENIK PADLIM SLOVENCEM V BIHAČU

Zanimivo je, da se je prav tako junija, ampak okoli 450 let kasneje vodila bitka na Sutjeski, kjer pade 19 slovenskih vojakov. V bojih jih sodeluje nekaj sto. Namenoma ne pišemo partizanov, ker ideologija pri našem odnosu, do takratnih zaveznikov našega naroda ni pomembna. Pri osvobajanju Bihača, med zaključnimi operacijami leta 1945, sodeluje nekaj slovenskih prekomorskih brigad s skupaj 2500 slovenskih vojakov, ki so jih opremili in izurili britanci in američani. Med operacijami v Bihaču pade na “tujem” ozemlju, skupaj z zavezniki, okoli 50 slovenskih vojakov.

Med osamosvojitvijo in po njej Slovenija pomaga sosednim in “zavezniškim” narodom, da se odbranijo od divjanja JLA in srbskih paravojaških enot. Pomoč v obliki usposabljanja in opreme, nekateri izkoristijo za osebno korist, vendar nimamo namena razvijati to temo, pomembno je da smo pomagali “zaveznikom”. Nekateri zahodni “zavezniki” so nam takrat pomagali, tako politično, kot tudi materialno.

In sedaj prihajamo, da jedra problema, ki pesti razumevanje obrambe in zavezništva, v katerega smo vstopili z večinsko voljo slovenskega naroda in državljanov Slovenije. Sedaj se na politični sceni pojavljajo nekateri, za katere ne vemo kako jih imenovati, ki govorijo, da ne potrebujemo zavezništva, da ne potrebujemo nikogar in da je najbolje biti nevtralen, zaveništvo pa je dobro samo takrat, ko mi imamo korist. Res je tisto kar smo enkrat zapisali, da je lahko “s tujim po koprivah mlatiti” (cel članek lahko preberete tukaj). Zavezništvo je odlično, ko nam ščiti zračni prostor saj nimamo nič za obrambo istega, zavezništvo je odlično, ko od njega dobimo obveščevalne informacije, zaveništvo je odlično, ko zastonj dobivamo znanje, navodila in pristop do vseh informacij o zavezništvu, zavezništvo je odlično, ko ga poterebujemo, da se nekje postavljamo s svojim članstvom, in zvezništvo je odlično, ko sedimo za mizo najbolj razvitih držav na svetu in odločamo, kakor koli to odločanje bilo urejeno. Zavezništva pa ne maramo, ko moramo plačati prispevek za delovanje skupnih poveljstev, zavezništva ne maramo, ko nam očitajo, da nismo izpolnili tistega, kar smo obljubili, zavezništva ne maramo ko izvaja pritisk na Rusijo, zavezništvo nam ne odgovarja, ko moramo izvajati sankcije do drugih držav, in zavezništvo nam ne odgovarja, ko moramo doseči standarde tega zavezništva, ki smo jih skupno določili.

Kaj je razlog za tako percepcijo v slovenskem narodu in med slovenskimi politiki. Prvo narod ima mnenje, ki mu ga servira politika. Drugo, narod bi seveda plačal manj davkov in si želi boljšega življenja, politika pa jim servira znano vprašanje ”Več masla, ali več topov?“. Politika v Slovenije pa je proruska z odtenki balkanskega obnašanja. Do nedavnega smo govorili o balkanskih navadah naših južnih sosedov, naša politika pa se v zavezništvu obnaša balkansko. Naš vrhovni poveljnik (namenoma z malo začetnico) in naše stranke se obnašajo balkansko, na sestankih v Bruslju se nasmihajo, obljubljajo vse mogoče, ko pa pridejo v svojo vas, jim izleti tisto znano balkansko “ko jih jebe“. Balkanska politika je sistem vrednot, ki smo jo pobrali od južnih “bratov“ in se temelji na orijentalskem načinu vodenja poslov, v nenehnih pogovarjanjih, pregovarjanjih, podtikanjih in prevarah. Skratka, delamo trdno, rezultati pa so vedno isti. Če uporabljaš ”balkansko” politično nastavitev je rezultat vedno balkanski. Zavezništvo nas je pogruntalo, in zgubljamo sloves, ki smo si ga pridobili v prvem desetletju članstva. Za zavezništvo nismo tudi politično pomembni, ampak smo ”slepič” zavezništva, ker ne izpolnjujemo svojih obljub. Zavezništvo lahko usporejemo z borznim trgom, na katerem se prevara ali ne izpolnjevanje obljub kaznuje z ”izolacijo” in izobčenjem, poenostavljeno: prisotni ste ampak vas nihče ne jemlje resno in kot da vas ni.

Hrvatom očitamo balkansko obnašanje v zvezi z arbitražo, ker se sprenevedajo, ne sprejemajo dogovorjeno in se izgibajo vsemu v zvezi z arbitražo, na drugi strani pa se obnašamo popolnoma enako do dogovorjenega in obljubljenega v Bruslju.

Tu pridemo do še enega problema. Ali bodo zaveznice res pomagale Sloveniji, ko bo ogrožena, če Slovenija ne izpolnjuje svojih obljub in zavez. No tukaj Levica govori, da bomo ocenili ogroženost in da je 1% zadosti. Kakšna pronicljivost in analiza. Slovenski vojaki v zavezništvu (razen nekaterih generalov)  imajo sloves poštenih, pametnih, lojalnih, iznajdljivih in izobraženih profesionalcev. Kaj nam to pomaga, ko imamo balkansko politiko, ki ni poštena, ni pametna, ni lojalna, ni iznajdljiva (razen pri laganju) in seveda ni obrambno izobražena. Ta politika je in bo svoje vojake pustila na cedilu, pustila je da vojaki sprejemajo socialno pomoč, pustila je da je ta poklic manj vreden, kot je bil v Jugoslaviji, dovolila je razkroj obrambnega sistema in brezglavo tavanje po močvirju brez vizij in strategij, dovolila je da smo nepomemben zaveznik, ki ga nihče ne jemlje resno, kljub prizadevanju vojske in posameznikov.

In kje so vzroki za tako obnašanje vrhovnega poveljnika in politike? Prvi razlog je, da Slovenci nikoli nismo imeli države in se ne znajdemo v tej vlogi, enostavno ne vemo kaj bi z državo, obrambo in vojsko. Ah, kako je lepo bilo, ko sta Avstoogarska in Jugoslavija določala obrambo in status vojakov. Sedaj mi moramo določiti vizijo obrambe in status vojakov, ampak nam ne gre, ali pa politika ne želi tega. Drugi vzrok je proruska politika, ki vse bolj zastruplja slovenski politični prostor. O tem smo večkrat pisali, ampak je odzivov izredno malo. Slovenska politika se je ustrašila ruskeg “medveda” in v vseh “akcijah“ zavezništva nekako zaostaja ali celo “zavira”. Zunanji minister je v enem letu in pol bil trinajst krat v Rusiji, ni pa obiskal glavnih zaveznikov. Ruske ”sluge” sprejemajo medalje in prosto delujejo po slovenskem političnem prostoru, naši najboljši častniki, ki pa so ”steber” zavezništva so odmaknjeni na stranski tir. Poenostavljeno povedano, Rusom je uspelo. Balkanska politika je zmagala nad zavezniško politiko.

Slovenski narod je stoletja, kar kažejo našteti primeri, razumel svojo majhnost in potrebo po obrambi od “turkov”, razumel je potrebo po določenih žrtvah za ohranjanje vrednot zahodne demokracije in je predvsem bil odločen svojo usodo povezati z svojimi zavezniki. Zavezniki pa so nervozni, ker kažemo znake balkanskega obnašanja v politiki, kjer je populizem naše politike več kot vsebina zavezništva. Slovenska politika bi da ”jebe, al da jim ne uđe”, kar so razumeli tudi naši zavezniki, prav zaradi tega pa nas že imenujejo PUSSIES FROM SLOVENIA, kar se predvsem nanaša na našo politiko do obrambe in vojske.