VIZIJE NIMAMO, VZAMITE NEKAJ Z ROŠTILJA

Francoska kraljica Marija Antoneta je na jamranje podložnikov “kruha, kruha želimo” odgovorila, “če nimate kruha jejte piškote”, podobno se dogaja v Slovenski vojski, vsaj tak vtis se dobi, ko pregleduješ uradne strani Slovenske vojske in ministrstva za obrambo. V primeru Slovenske vojske je potreba “po kruhu”, potreba po viziji in strategiji, vendar Geder ne zna ali noče zagristi v to kislo jabolko. Tam kjer ni vizije, ljudje gnijejo, gnijejo čeprav jedo “piškote”.

Povprečni bralec, državljan Slovenije, je že zdavnaj pozabil, da je letna ocena bojne pripravljenosti Slovenske vojske negativna in da je pozitivna za delovanje v miru. Ta neumnost o mirnodobni pripravljenosti, ki si jo je izmislil Pahor, skupaj s Katičevo in Ostermanom ter Gederjem, še vedno zadovoljuje politiko, kot pa zgleda zadovoljuje tudi vodstvo Slovenske vojske.  Razlogi za tako stanje so večplastni, od slabega vodenja, pomanjkanja virov, vmešavanje politike, kot tudi samozadovoljevanje politike nad “uspehih” Slovenske vojske na mednarodnem prizorišču.

Slovenska vojska se iz organizirane “množice” spreminja v organizirane posameznike, seštevek posameznikov in njihovih uspehov pa ni organizirana “množica”, ampak je točen zbir posamičnih uspehov, kar ne predstavlja sistem. Pisali smo že o zaposlovanju trobentačev in porabi virov na postranske ali če želite manj pomembna področja delovanja Slovenske vojske, ki pripomorejo ugledu Slovenske vojske, vendar bojni pripravljenosti ne pripomorejo prav nič.


Padalstvo je ozko povezano z letalstvom, ki je manjši, ampak zelo pomemben člen Slovenske vojske, predvsem del helikopterskih prevozov. Po informacijah iz SV, se poleg letalstva s padalstvom ukvarjo specialne slile SV, kar ob preprosti matematiki pripelje do številke 30 padalcev v celotni vojski. Kaj čmo, majhna vojska, majhno padalstvo. Določeni padalci se po informacijah iz SV ukvarjajo samo s padalstvo in nastopih na tekmovanjih, ki so praviloma mednarodna. Spomnimo se Avbeljeve, ki je še tožila državo za poškodbo na tekmovanjih. Pripadniki vojske pravijo, da se je ukvarjala samo s skoki, v vojski pa ni nič delala. Lepo, padalci so svetovni prvaki, ampak niso vojaki temveč padalci. Pripadniki specialnih sil po informacijah iz SV, ne sodelujejo na takih tekmovanjih.

No, ne moremo mimo medanrodnih tekomvanja kuharjev iz oboroženih sil. Bolj bizarnega tekmovanje kot je tekmovanje vojaških kuharjev pa verjetno ni. Ta vojaški “Master chief” zbere kuharje oboroženih sil več držav in tam kuhajo različno hrano, ki jo navaden vojak nikoli ne bo probal ali celo videl. Mogoče se ta hrana streže na Poveljstvu sil in Generalštabu Slovenske vojske, ampak v enotah tega ni. V bojnih delovanjih tudi ni takega “izživljanja” nad znanjem vojaških kuharjev. Vojaški kuharji pripravljjajo hrano po točno določenih receptih, ki so podrejeni delovanju sistema slovenske vojske v vojni, ali poenostavljjeno hrana mora zadovoljiti vse potrebe sodobnega bojevnika. Res je da hrana vpliva in na moralno stanje bojevnika, ampak to se ne dosega z udeležbo kuharjev na takvih tekmovanjih, morala kuharjev pa se dvigne. Po informacijah iz SV, te kuharji nikoli ne sodelujejo na vajah, samo skrbijo za prehrano Poveljstva sil in tekmujejo.

Vse več takih tekomovanj poteka v civilnih oblačilih, ali oblačilih ki so več civilna kot vojaška. Enote in posamezniki si izmišljajo različne kombinacije uniform in dodatkov, tako da specialistično usposabljanje v gorništvu poteka v nekakšnih belih čeladah in čudnih čevljih, bojevnik pa ima čelado, ki naj bi ga varovala v boju, ne sme je pa imeti v hribih. Smešno! Pravjio, da je to vpliv Pograjca, saj je on “izprašani” gornik. Še eno bizarno področje prinese vojaške medalje v Slovenijo, gorsko kolesarstvo. Ni nam jasno, kjer so uporabne vrednosti tega, razen zadovoljnih organiziranih posameznikov.

Pripadniki vojske so na tekmovanjih v ostrostrelstvu, na različnih tekmovanjih na misijah, na tekmovanjih ali izbirah najboljših podčastnikov praviloma v samem vrhu.  Politike mogoče taki uspehi navdušujejo in mislijo, da Slovenska vojska gre v pravo smer, saj dosegajo odlične rezultate in zapuščajo ideje in koncepte sistemskega reševanja slabega stanja bojne pripravljenosti Slovenske vojske, češ “pa če so odlični, to gre v pravo smer”.

Vodstvo vojske z Gederjem na čelu, sedi in čaka na politiko, da se konsolidira po volitvah in da novi-stari minister pride v stolpnico ministrstva, upajoč, da bo on prinesel novo vizijo in rešitev za slabo stanje. Po informacijah iz ministrstva za obrambo Karl ima neke izkušnje s bojno pripravljenostjo in delno razume problem, ampak zaradi razmerja sil v vladi ne bo naredil nič, prav nič za izboljšanje tega stanja. Geder ne razume, da ko se izbira vlada in trajajo pogajanja v politiki, on ima mir in strateško prednost, in lahko s svojimi “generali” pripravi podlage in vizijo za prvi pogovor z novim-starim ministrom, kar bi se lahko opazilo tudi v medijih in medijskih nastopih vojske. Temu ni tako, še slabše v medijih se samo reklamirajo uspehi posameznikov, organizirana “množica” pa počasi izginja.


Glede na vse, je vsebolj očitno, Geder in vodstvo vojske ne bodo iznedrili vizije in strategeije reševanja stanja v Slovenski vojski. Dovolj je samo pogledati temeljne naloge in ukrepe, ki so zapisani v dokumentih te države, tam je zapisano vse, kar vojska potrebuje za pokončno držo in strokovno nasprotovanje, če že ne strokovno “nasilje” nad politiko. Za poknončno držo pa je potrebno imeti ……… Vse kaže, da bomo dobili svetovne prvake v kuhanju, zastavlja se vprašanje, kdaj bomo dobili svetovne prvake na Vojkovi ulici, na ministrstvu in generalštabu, kjer se še vedno obnašajo po načelu: Vizije nimamo, vzamite nekaj z roštilja. Gospod vrhovni poveljnik, kaj bi vi z roštilja?