“KORAK NAPREJ, DVA KORAKA NAZAJ“

No, oglasila se je tudi Ljubica Jelušič, doktor obramboslovja. V svojem mnenju v Dnevniku (lahko pogledate tukaj) navaja profesorski suhoparno kaj je dovoljeno in kaj ni, ter govori o tem, da so vsi sistemi varnosti v tej državi ohromljeni in blokirani zakonodajom, ki ne omogoča ukrepanje proti bolanim tipom, kot je Šiško in tista skupina pri Ljutomeru.

Ljubica ne pozabi povedati, da “klovni” ki nosijo partizansko uniformo imajo orožje, ki res verjetno ni uporabno, ampak simbolizira nasilje in možnost uporabe. Zakaj je potrebno kazati uniforme in orožje, razen v primerih, ko želiš pokazati moč in obrambo ideje. Narodno osvobodilni boj ni sporen, sporno pa je paradiranje v uniformah, kot da nam nekaj želijo sporočiti s tem orožjem. Ljubica pravi, da je namen teh uniformirancev, da ohranjajo spomin na borke in borce, ki so pred 73 let zmagali. Isto mislijo tisti, ki so se malo drugače oblekli in imajo orožje, isto mislijo v VSO, ki obujajo spomin na brigado MORiS. Problematično v vsem tem je to, da vsi zastopajo svojo idejo ureditve sveta, kar seveda ne pomeni, da so belogardistične uniforme dobre in zaželene.


Ljubica je bila ministrica za obrambo, kar povdari v podpisu omenjenega mnenja. Ne bomo analizirali njenega dela, lahko pa ugotovimo, da je naredila največ škode Slovenski vojski in bo po tem tudi zapisana v zgodovino. Spomnimo naj vsa, da je skupaj s Šteinerjem in Pahorjem zmanjšala proračun Slovenske vojske za okoli 45 %, in sedaj jamra nad tem, da posamezne skupine poiskušajo prevzeti funkcije države. Negativna ocena vojske, ki je rezultat odvzema sredstev in sslabosti v vodenju vojske so razlogi za negativne ocene. Državljane je strah za bodočnost, saj so vsi varnostni podsistemi podhranjeni, in so si nekateri zamislili, da bodo stvar vzeli v svoje roke, kar je nevarno in protizakonito. Ljubica pravi ”Res je čas za spremembo zakonodaje na področju nacionalne varnosti, vendar se bojim, da bo soglasja o tem, kako zakonsko usmeriti varnostne institucije tudi v zaščito ustavnega in pravnega reda, v primerih, ko ga ogrožajo lastni državljani, bolj malo.” Mi o problemu, Ljubica o zakonodaji. Ljubice, zakaj ni spremenjena zakonodaja v času, ko si ti bila ministrica in ko si ti bila poslanec Državnega zbora. S tvoje strani ni bilo predlogov za spremembo, ali ste takrat mislili, da nam se to ne more zgoditi. Politiki oblikujejo prihodnjost, in to je rezultat tega.

Kaj je Ljubica naredila za spremembo zakonodaje in omogočila delovanje varnostnih služb. Nič. Ni potrebno, da je vse zapisano v nekakšnem zakonu ali pravilniku. Nihče nas ne more prepričati, da službe niso vedle za “piknik“ v Ljutomeru. Vedle so vendar niso mogle narediti nič, ker Pahor in Cerar ne bereta poročila SOVA ali OVS. Tudi če te službe nimajo pristojnosti spremljati državljane Slovenije, so verjetno zasledili dogodke in določene ljudi in bi lahko na sprehodu po Tivoliju povedali Pahorju, Katičevi ali Cerarju kaj se dogaja. To ni zasledovanje državljanov, to je enostavno informiranje odgovornih. Potrebno je povedati, da prav Pahorjeva stranka, ki ji pripadata Ljubica in Katičeva, vedno nasprotuje večanju pristojnosti varnostnih služb, sedaj se pa sprenevedajo okoli nemoči varnostnih služb.

Vsa dejstva okoli tega “piknika“ so in bodo širši javnosti skrita, ne verjamemo pa da Klemenčič in Trbovšek tega nista vedela. Morala sta vedeti in so verjetno nekomu povedala, ta pa ni odreagiral. In če nihče nima pristojnost za določene ukrepe v zvezi s tem, je za to kriva politika, ki ji je pripadala tudi Ljubica. Ljubica pravi:“Nekateri bodo tehtali med varnostjo in človekovimi pravicami, drugi bodo veterane druge svetovne vojne primerjali s sodobnimi oboroženci, da bi slednjim dali več legitimacije.“ Sprenevedanje, sprenevedanje. Seveda je potrebno tehtati med varnostjo in človekovim pravicam, to je delo politike in bi moralo zanimati vse državljane. Odgovorni pa so samo politiki, mi državljani pa se samo čudimo, da nam politiki servirajo taka mnenja, za to pa niso naredili čisto nič. Ljubice, nihče ne premerja veterane NOB s sodobnimi oboroženci. ”Partizani” na slikah so mladi ljudje z uniformo partizonov in orožjem in ne veterani, malo je veteranov NOB sposobnih udeležbe na proslavah, tam so mladi ljudje, ki zastopajo idejo in ne vrednote.

Vrnimo se profesorici Ljubici, ki je doktor obramboslovja in predavatelj na FDV. No, tam so  nam predavali sociologijo in smo statističnimi metodami napovedovali dogajanja v družbi. Pojav VSO, domobrancev, ZSČ, Društva MORiS, ZVVS in uniformiranje in usposabljanje v streljanju vsega in vseh je napovedovalo Štajersko vardo. Naj Ljubica odgovorimo na vprašanje, kakšna je razlika med ZVVS in VSO, nobena. Eni in drugi so formirani na podlagi zakona in eni in drugi dobivajo denar od ministrstva za obrambo, enim in drugim Sv daje orožje za izvedbo streljanj. In kaj je tukaj sporno. Po sedanjem zakonu, nič. V veteranskem svetu če se ti ne dopade stanje v združenju, formiraš novo združenje. Ljubica in njeni kolegi bi lahko, glede na znana družbena gibanja, pozivi na revolucijo z leve in desne strani političnega življenja, obnašanje strank, nenehno uniformiranje vseh, ki se dotikajo varnostnega področja, indiferentnost Pahorja in Cerarja, prišli do zaključkov, da se bo družba radikalizirala in da se bo pojavil “Šiško”. V svetu univerze delajo prav to, v Sloveniji pa na obramboslovju nennehno “onanirajo“ in analizirajo trenutno stanje, nič pa ne napišejo o tem kako to stanje rešiti. Nihče ne osporava pomena NOB za nastajanje slovenske državnosti, vendra se ta pomen ne kaže z unformami in orožjem. Enako velja za vsa združenja in društva, ki jih omenjamo.

Politika, Pahor, Cerar, Katičeva in Ljubica, in še veliko njih so vedeli za sporni “piknik“. Lahko bi spremljali družbena omrežja in tam zaznali dogajanja in nekakšno napoved vsega tega, ampak ne, Pahor raje kosi travo, igra nogomet, kot da se ukvarja s temi problemi. Skoraj smo prepričani, da so vsi (razen Ljubice) o tem bili obveščeni, Ljubica pa bi z analizo lahko ugotovila, da se bo to zgodilo. Jokati kako smo sedaj nemočni in so roke varnostnim službam zvezane je neproduktivo. Roke ste jim zvezali vi politiki, profesorice Jelušič.

Na koncu Ljubica zapiše: “Tako gre to v naši državi – en korak naprej, dva koraka nazaj”. Res je, zanimivo pa je da je knjigo z naslovom “Korak naprej, dva koraka nazaj” davnega leta 1904 napisal Vladimir Ilič Lenin. Toliko o izvirnosti in ideološki neopredeljenosti.