NO ASSHOLE RULES ZA SLOVENSKO VOJSKO

Profesor Stanfordske univerze  Robert I. Sutton je pred leti izdal knjigo NO ASSHOLE RULE. Vprašali so ga zakaj je knjigi dal tako vulgaren naslov, odgovor je bil enostaven, da ni našel bolj primerneg naslova za ljudi, ki vodijo organizacijo in se obnašajo kot ASSHOLE. V Sloveniji je knjiga izšla pod naslovom “Ni prostora za prasce : kako ustvariti civilizirano delovno okolje in preživeti v takem, ki to ni”. No, seveda smo Slovenci bili pametni in v skladu s svojo kuturo dali knjigi naslov, ki ga Sutton ni hotel dati, ker ne opisuje dejanskega svetovnega nazora “šupkov” (izraz za ASSHOLE naših bivših bratov z juga).

V sami knjigi Sutton opisuje modele vodenja in opisuje  obnašanja vodji, managerjev in šefov. Vprašali boste, kaj to ima zveze  s Slovensko vojsko. Ima, ima, imejte malo potrpežljivosti. V knjigi na samem začetku avtor navaja sedem vprašanj oziroma opisov obnašanja vodje, ki določajo ali je vodja “šupak”. Če se vodja obnaša ali odgovarja opisu samo enega vprašanja je definitivno “šupak”. Čim več odgovorov je pozitivnih, oziroma se vodja, šef ali poveljnik obnaša tako kot je opisano, potem je večji “šupak”.

No, prihajamo do Slovenske vojske. Igor Kotnik je v časopisu Dnevnik objavil odlično analizo pod naslovom “(Samo)omejevanje vojaške močiSlovenije: Od demilitarizacije 1.0 do konca?”. V analizi obravnava kaj so politiki in vsi udeleženci v procesu graditve obrambe države naredili oziroma niso naredili za obrambo te države in kako so se procesi razvijali, krčili in zahajali na napačne poti. Suttonovo NO ASSHOLE RULE je generalno uporabo tudi za politiko. Z tem področjem se ne bomo ukvarjali, ker bomo hitro ugotovili, da je večina politikov na slovenski politični sceni zadovoljuje eno od sedem vprašanj za določitev ali so “šupki” ali ne. Če pozabljaš, kar se je dogajalo s TEŠ 6, ali nisi nič vedel o NLB, ali enostavno teptaš ljudi, ker pripadajo nasprotni politični usmertitvi, si “šupak”  par excellence. V Kotnikovi analizi manjka analiza ali so vojaški voditelji “šupki”, ker je njihov način vodenja doprinesel krhanju kohezije vojske, ker je njihovo strinjanje z zmanjševanjem sredstev za vojsko je pripeljalo do sedanjega stanja, ker je njihovo laganje dajalo lažen vtis o stanju vojske, in ker je njihovo obnašanje do podrejenih ustvarjalo delovno okolje, ki je neprimerno za vrhunsko organizacijo. Mistifikacija vojske skozi sistem subordinacije je na prvi pogled nasprotojoč teoriji NO ASSHOLE RULES, kar sveda ni res. 

 

Z nekaj strejših častnikov smo šli skozi imena in vprašanja iz Suttonove knjige. Šteiner je od sedem vprašanj na vsa dobil sedem potrditev, da je “šupak”.  Diktator, desetnik, ljubosumen na uspeh drugih, človek, ki podrejene nagovarja, da delujejo proti njemu nadrejenim. Človek, ki dela do enajstih zvečer. Enostavno ne verjami človeku, ki dela do enajstih zvečer.  V vojski naj bi imeli vrednote, ampak se jih Šteiner ni držal. Barantal je z pomembnimi zadevmi, uničeval zapisnike, goljufal pri prevoznih stroških (baje to počne tudi sedaj v ZSČ), prilagajal ocene bojne pripravljenosti. Glavna napaka Šteinera je da je izvajal nenehne spremembe in tako držal ljudi v negotovosti. Osterman ima nekaj manj pozitivnih odgovorov na vprašanja. On je “šupak”, ki je spremenil zakon po svojih potrebah. Vodja, ki ni ”šupak” skrbi za svojo organizacijo in svoje ljudi. Na prvi pogled je s spremebmo zakona na področju upokojevanja omogočil visokim častnikom podaljšanje uživanja v vojaški službi, je pa istočasno zaprl pot mladim, sposobnim in kompetentnim častnikom. Enostavno, Osterman je “šupak”. 

 

Pravi obraz “šupka” se pokaže, ko je stanje v organizaciji kritično in turbulentno, zato ne omenjamo drgih častnikov in načelnikov, ker so oni delovali v času “debelih krav” in njihove značilnosti niso udarili na površje. Vseeno bomo omenili eno ime, ki je na vsa  vprašanja iz Suttonove knjige dobili negativne odgovore, kar pomeni, da  ni “šupak”. Renato Petrič ni bil “šupak” ker je skrbel za ljudi, jasno je izražal svoje vizije in strategije in ni bil maščevalen. Njegova največja napak je bila, po pričevanju starejših častnikov, da ni sprejel ponudbo, da bi bil načelnik Generalštaba. Če bi sprejel to ponudbo potem Šteiner, Božič, Osterman in Geder ne bi nikoli bili načelniki. No, to je zgodovina.

 

Sprašujete se, kako z odgovori na vprašnja iz knjige stoji sedanje vodstvo vojske. Geder, Pograjc in Anželj imajo vse pozitivne odgovore, kar govori, da so totalni “šupki”.  Ermenčeva se pridruži tej ekipi v zadnjem času, zaradi njeneg sodelovanja s “šupki” Gedrom, Pograjcem in Anželjom. Skratka kdo sodeluje in podpira vrednote “šupkov” je avtomatsko “šupak”.  Za Petka in Medjo je težko izdelati ocenjevanje, ker so “bledi”, najasni, neartikulirani, nekompetentni.

 

Kotnikova analiza je sigurno odličen prispevek začetku reševanja problema imenovanega Slovenska vojska, vendar politika mora izdelati analizo kadrov, ki so v Slovenski vojski in si zaslužijo, da vodijo to vojsko. Suttonova knjiga je odličen pripomoček za selekcijo. Leta in leta negativne selekcije v Slovenski vojski je pripeljalo to vojsko do stanja, da so na vodilnih položajih v glavnem “šupki”. “Normalni” častniki tako morajo delati s “šupki” in se prilagajati njihovim vrednotam, vendar je v Slovenski vojski dovolj “normalnih”, ki bodo  v bodočnosti vodili to vojsko na način, kot to delajo veliki voditelji. Ni potrebno teptati ljudi, in  na sestankih generalštaba udarjati po mizi, pošiljati ljudi v P…. M……, kot to počne Geder, dovolj jim je dati naloge in  jih spodbujati  pri nihovem delu, vse ostalo samo ustvarja okolje, ki odgovarja “šupkom”.

 

V tem prispevku namenoma nismo objavili vprašanja iz knjige, ki določajo ali je vodja “šupak” ali ne. Analizirajte navedena imena in njihovo obnašanje in boste ugotovili katera so ta vprašanja. Načelniki, poveljniki ukazujejo in v vojni odločajo o življenju in smrti, vendar to lahko počnejo na človeški način. Svoje frustracije ne zdravijo v Slovenski vojski, ampak v za to specializiranim ustanovam. Problem je  v tem kot pravi Sutton, da v organizaciji kjer je vodja "šupak" čez nekaj časa se vsi zaposleni začnejo obnašati kot "šupki", ker mislijo, da je to zaželeno obnašanje. Vodje morajo svoj “vrt gnojiti”, da rožice rastejo in cvetijo, in ne hoditi po njih, ali celo scati po vrtu. Vsem tistim ki to ne razumejo, priporočam branje knjige in ogled serije “BAND OF BROTHERS”. Ugotovili boste, da vojaki z “šupki” ne bi šli v vojno.