Profesor Stanfordske univerze Robert I. Sutton je pred leti izdal knjigo NO
ASSHOLE RULE. Vprašali so ga zakaj je knjigi dal tako vulgaren naslov, odgovor
je bil enostaven, da ni našel bolj primerneg naslova za ljudi, ki vodijo
organizacijo in se obnašajo kot ASSHOLE. V Sloveniji je knjiga izšla pod
naslovom “Ni prostora za prasce : kako ustvariti civilizirano delovno okolje
in preživeti v takem, ki to ni”. No,
seveda smo Slovenci bili pametni in v skladu s svojo kuturo dali knjigi naslov,
ki ga Sutton ni hotel dati, ker ne opisuje dejanskega svetovnega nazora “šupkov”
(izraz za ASSHOLE naših bivših bratov z juga).
V sami knjigi Sutton opisuje
modele vodenja in opisuje obnašanja
vodji, managerjev in šefov. Vprašali boste, kaj to ima zveze s Slovensko vojsko. Ima, ima, imejte malo
potrpežljivosti. V knjigi na samem začetku avtor navaja sedem vprašanj oziroma
opisov obnašanja vodje, ki določajo ali je vodja “šupak”. Če se vodja obnaša
ali odgovarja opisu samo enega vprašanja je definitivno “šupak”. Čim več
odgovorov je pozitivnih, oziroma se vodja, šef ali poveljnik obnaša tako kot je
opisano, potem je večji “šupak”.

No, prihajamo do Slovenske
vojske. Igor Kotnik je v časopisu Dnevnik objavil odlično analizo pod naslovom “(Samo)omejevanje vojaške močiSlovenije: Od demilitarizacije 1.0 do konca?”. V analizi obravnava kaj so
politiki in vsi udeleženci v procesu graditve obrambe države naredili oziroma
niso naredili za obrambo te države in kako so se procesi razvijali, krčili in
zahajali na napačne poti. Suttonovo NO ASSHOLE RULE je generalno uporabo tudi
za politiko. Z tem področjem se ne bomo ukvarjali, ker bomo hitro ugotovili, da
je večina politikov na slovenski politični sceni zadovoljuje eno od sedem
vprašanj za določitev ali so “šupki” ali ne. Če pozabljaš, kar se je dogajalo s
TEŠ 6, ali nisi nič vedel o NLB, ali enostavno teptaš ljudi, ker pripadajo
nasprotni politični usmertitvi, si “šupak”
par excellence. V Kotnikovi analizi manjka analiza ali so vojaški
voditelji “šupki”, ker je njihov način vodenja doprinesel krhanju kohezije
vojske, ker je njihovo strinjanje z zmanjševanjem sredstev za vojsko je
pripeljalo do sedanjega stanja, ker je njihovo laganje dajalo lažen vtis o
stanju vojske, in ker je njihovo obnašanje do podrejenih ustvarjalo delovno
okolje, ki je neprimerno za vrhunsko organizacijo. Mistifikacija vojske skozi
sistem subordinacije je na prvi pogled nasprotojoč teoriji NO ASSHOLE RULES,
kar sveda ni res.

Z nekaj strejših častnikov smo šli skozi
imena in vprašanja iz Suttonove knjige. Šteiner je od sedem vprašanj na vsa
dobil sedem potrditev, da je “šupak”.
Diktator, desetnik, ljubosumen na uspeh drugih, človek, ki podrejene
nagovarja, da delujejo proti njemu nadrejenim. Človek, ki dela do enajstih
zvečer. Enostavno ne verjami človeku, ki dela do enajstih zvečer. V vojski naj bi imeli vrednote, ampak se jih
Šteiner ni držal. Barantal je z pomembnimi zadevmi, uničeval zapisnike,
goljufal pri prevoznih stroških (baje to počne tudi sedaj v ZSČ), prilagajal
ocene bojne pripravljenosti. Glavna napaka Šteinera je da je izvajal nenehne
spremembe in tako držal ljudi v negotovosti. Osterman ima nekaj manj pozitivnih
odgovorov na vprašanja. On je “šupak”, ki je spremenil zakon po svojih
potrebah. Vodja, ki ni ”šupak” skrbi za svojo organizacijo in svoje ljudi. Na
prvi pogled je s spremebmo zakona na področju upokojevanja omogočil visokim
častnikom podaljšanje uživanja v vojaški službi, je pa istočasno zaprl pot
mladim, sposobnim in kompetentnim častnikom. Enostavno, Osterman je “šupak”.
Pravi obraz “šupka” se pokaže, ko je stanje v
organizaciji kritično in turbulentno, zato ne omenjamo drgih častnikov in
načelnikov, ker so oni delovali v času “debelih krav” in njihove značilnosti
niso udarili na površje. Vseeno bomo omenili eno ime, ki je na vsa vprašanja iz Suttonove knjige dobili negativne
odgovore, kar pomeni, da ni “šupak”.
Renato Petrič ni bil “šupak” ker je skrbel za ljudi, jasno je izražal svoje
vizije in strategije in ni bil maščevalen. Njegova največja napak je bila, po
pričevanju starejših častnikov, da ni sprejel ponudbo, da bi bil načelnik
Generalštaba. Če bi sprejel to ponudbo potem Šteiner, Božič, Osterman in Geder
ne bi nikoli bili načelniki. No, to je zgodovina.

Sprašujete se, kako z odgovori na vprašnja iz
knjige stoji sedanje vodstvo vojske. Geder, Pograjc in Anželj imajo vse
pozitivne odgovore, kar govori, da so totalni “šupki”. Ermenčeva se pridruži tej ekipi v zadnjem
času, zaradi njeneg sodelovanja s “šupki” Gedrom, Pograjcem in Anželjom. Skratka kdo sodeluje in podpira
vrednote “šupkov” je avtomatsko “šupak”.
Za Petka in Medjo je težko izdelati ocenjevanje, ker so “bledi”,
najasni, neartikulirani, nekompetentni.
Kotnikova analiza je sigurno odličen
prispevek začetku reševanja problema imenovanega Slovenska vojska, vendar
politika mora izdelati analizo kadrov, ki so v Slovenski vojski in si zaslužijo,
da vodijo to vojsko. Suttonova knjiga je odličen pripomoček za selekcijo. Leta
in leta negativne selekcije v Slovenski vojski je pripeljalo to vojsko do
stanja, da so na vodilnih položajih v glavnem “šupki”. “Normalni” častniki tako
morajo delati s “šupki” in se prilagajati njihovim vrednotam, vendar je v
Slovenski vojski dovolj “normalnih”, ki bodo
v bodočnosti vodili to vojsko na način, kot to delajo veliki voditelji.
Ni potrebno teptati ljudi, in na
sestankih generalštaba udarjati po mizi, pošiljati ljudi v P…. M……, kot to
počne Geder, dovolj jim je dati naloge in
jih spodbujati pri nihovem delu,
vse ostalo samo ustvarja okolje, ki odgovarja “šupkom”.

V tem prispevku namenoma nismo objavili
vprašanja iz knjige, ki določajo ali je vodja “šupak” ali ne. Analizirajte
navedena imena in njihovo obnašanje in boste ugotovili katera so ta vprašanja. Načelniki,
poveljniki ukazujejo in v vojni odločajo o življenju in smrti, vendar to lahko
počnejo na človeški način. Svoje frustracije ne zdravijo v Slovenski vojski,
ampak v za to specializiranim ustanovam. Problem je v tem kot pravi Sutton, da v organizaciji kjer je vodja "šupak" čez nekaj časa se vsi zaposleni začnejo obnašati kot "šupki", ker mislijo, da je to zaželeno obnašanje. Vodje morajo svoj “vrt gnojiti”, da
rožice rastejo in cvetijo, in ne hoditi po njih, ali celo scati po vrtu. Vsem
tistim ki to ne razumejo, priporočam branje knjige in ogled serije “BAND OF
BROTHERS”. Ugotovili boste, da vojaki z “šupki” ne bi šli v vojno.
Skrbnik spletnega dnevnika je odstranil ta komentar.
OdgovoriIzbriši